Ni opravičila
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Pred kratkim je na uredništvo prišlo žalostno pismo naše bralke. Ni se podpisala, izlila je le svojo bolečino in na koncu dopisala, da ji je zdaj, ko se je zaupala, lažje. Poročila se je pri dvajsetih, potem sta si z možem ob delavskih plačah zgradila hišo. Razdajala se je za družino in dom, ki sta ji pomenila vse. Nase je pozabila. Zelo ponosna je bila na svoje otroke. Potem so odrasli in odšli na svoje, z možem sta jima po svojih močeh pomagala, rodili so se vnuki. Tu pa je bilo njene pravljice konec. Začeli so se očitki, da ima ene rajši kot druge, čeprav se je vedno trudila, da ni delala razlik. Da bi jo kaznovali, ne prihajajo več domov, če jih obišče, da bi videla vnuke, je deležna poniževanja in zaničevanja. Pravi, da je sejala dobroto, ljubezen in spoštovanje, žanje pa veliko razočaranje. Rada bi se z njimi pogovorila, pa se temu izogibajo. Sprašuje se, kje so zdaj njeni otroci, na katere je bila tako ponosna?
Podobnih zgodb je še veliko, vendar so skrite za štirimi stenami. Bolečina ljudi, ki jo prenašajo, pa neizmerna. Najhuje je, ko so do ostarelih staršev grdi njihovi lastni otroci. Gre za družinsko nasilje, za katero smo še pred desetletji govorili, da ga pri nas ni. Nasilje nad starejšimi ljudmi se pojavlja v vseh družbah, pogosto je skrito in prikrito. Največ je verbalnega (zmerjanje, poniževanje, žaljivke) in ekonomskega nasilja (zahteve po izročitvi pokojnine, prepisu nepremičnin …) in tudi zanemarjanja. Toda hude besede bolijo bolj kot udarci, še posebej, če prihajajo iz ust bližnjih. Zaradi sramu, občutka krivde in tudi zaradi strahu pred povzročiteljem številna nasilna dejanja ne pridejo nikoli na dan. Toda za nobeno nasilje ni opravičila, vsako posega v dostojanstvo človeka. Ti vzorci pa se radi ponavljajo iz generacije v generacijo. Na to je opozoril že Janko Kersnik z zgodbo Mačkova očeta, kjer predstavlja tri generacije Mačkov, kako njihov boj za lastnino uniči dobre družinske odnose. Tako kot je bilo trdo njihovo življenje, taki so bili tudi drug do drugega. Od tu znani pregovor: Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Zgodba se je dogajala konec 19. stoletja, žalostno pa je, da se podobne dogajajo še danes.
Če vemo za nasilje, si ne zatiskajmo oči in ušes. Pomagajmo. Sicer pa je dobro, da se za lepe medsebojne odnose trudimo vsak dan.
