Ko je volja močnejša od bolezni

Zgodbe | jul. '17

Bojan v svojem kotičku

Tisti, ki pozna Bojana Černuta le površno, bo rekel, da o njem ni mogoče pisati v presežnikih. Je preprost, skromen, miren, nevpadljiv. Toda pod plaščem povprečnosti se skriva milina značaja, širina srca, odprtost duše in iskrivost misli. Predvsem pa je človek izredne volje. Od nekdaj.

V letih, ko se mladim le redko izoblikujejo jasne poklicne želje, je z vso resnostjo razmišljal o tem, da bo postal medicinski tehnik oziroma babičar, kot je enkrat omenil učiteljici v osnovni šoli. A bi bilo bolje, da ji ne bi! Danes je nepojmljivo, da lahko takšna opazka razjezi učiteljico, toda to so bila leta, ko se svet še ni vrtel okrog otrok in njihovih želja.

Kljub učiteljičini jezi je Bojan sledil svojemu cilju. Ko je dobil odgovor iz zdravstvene šole, je jokal od veselja. Priznava, da ni bil dijak, ki bi pridno sedel ob knjigah, kar pa ni vplivalo na nivo njegovega strokovnega znanja. Tudi zato ne, ker so imeli v šoli ogromno prakse, in ne more mimo anekdote, ko je glavna sestra praktikantom za krajši čas zaupala celoten oddelek v bolnišnici, on pa je bil določen kot njihov vodja, ker se je tedaj, leta 1973, odvijala menda prva stavka zdravstvenih delavcev.

Delo zdravstvenega tehnika je bilo njegovo poslanstvo in predal se mu je z vsem srcem. Delal je v splošni bolnišnici v Šempetru pri Gorici, na različnih oddelkih, kar se je, kot pravi, izkazalo za dobro, saj mu je prineslo širino znanja in izkušenj. Na povabilo takratnega direktorja zdravstvenega doma v Tolminu se je po osemnajstih letih dela v bolnišnici priključil reševalni službi v Tolminu, kjer so kmalu nato osnovali tudi urgentno službo, eno prvih v Sloveniji.

Še bi delal, in to z velikim veseljem, če bi mu zdravje dopuščalo. Vselej ko zasliši sireno reševalnega vozila, ga privzdigne, kar poskočil bi, da bi bil spet »v svojem elementu«. Bi, seveda bi, če ne bi bil na invalidskem vozičku. Pred slabimi desetimi leti mu je zdravje začelo kazati svojo neprijazno plat. Diabetes in bolezni ožilja so naredile svoje in najprej so mu amputirali eno stopalo, potem še drugo. Bilo je hudo, zelo hudo, priznava. Proteza ni in nikoli ne bo kot pravo stopalo in najbolj mobilnega se počuti na vozičku.

V kot je bilo treba postaviti tudi lovsko puško (ima srečo, da mu sin in prijatelji kdaj pa kdaj vseeno omogočijo lov v prilagojenih pogojih). Njegovo navezanost na lov izkazuje tudi dolgoletno predsedstvo v Lovski družini Log pod Mangartom, kjer je deloval tudi kot predsednik krajevne skupnosti. Z dušo in srcem še vedno pripada temu kraju, čeprav sta ga šolanje in delo vodili v Novo Gorico, kjer si je ustvaril družino, od koder se vsak konec tedna vrača na Bovško.

Druga kariera

Star je bil nekaj čez petdeset let in bil je na invalidskem vozičku. Kaj zdaj? Domači so mu stali ob strani, vnuki so mu dajali veselje in življenje ni bilo tako neznosno, kot se je bal, da bo. Vedno je imel rad naravo in knjige in odkril je, da ga eno in drugo lahko pritegne na drugačen način, kakor je bil vajen. V roke je vzel fotografski aparat in to, kar je včasih občudoval z budnimi očmi lovca, ujel v fotografski objektiv. Kamorkoli gre, zazna lepoto narave ali pojava v njej in poskrbi, da se ohrani spomin nanjo. Za zdaj objavlja fotografije le na Facebooku. Kdor si jih je ogledal, se bo strinjal, da je škoda, ker jih ne pokaže še kje drugje.

Knjige ga spremljajo že dolgo let. Zdaj mu čas poleg branja dopušča še drug konjiček: zbirateljstvo. Njegova zbirka šteje neverjetnih 4000 knjig. Dobi jih od prijateljev in znancev, na bolšjem sejmu v Novi Gorici in Kopru. Če le more, skoči v kakšno bukvarno. Najraje ima slovenske avtorje, časovno gledano, pa izdaje tam nekje do leta 1970. Sicer pa bolj kot so strani zarumenele in načete od časa, raje jih ima. Z veseljem poskrbi, da dobijo spodobnejšo obliko. Tako kot z veseljem rešuje križanke in osmerosmerke.

Takšni ali drugačni konjički zapolnijo misli, ure in dneve, vendar bi izzveneli v prazno, če človek ne bi imel nečesa, kar seže globlje, kar mu osmisli življenje. Tako kot za večino od nas je tudi za Bojana to družina: hči, sin, štirje vnuki in seveda žena Tatjana. Brez nje ne bi zmogel, pravi. 

Nadija Šuler, fotografiji: osebni arhiv B. Č.


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media