Spomini najstarejše še živeče rudarke

Zgodbe | jul. '17

»5. marca 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici,« kot iz topa izstreli Metka Fink iz Želenj pri Kočevju, ko jo povprašate po njenem rojstvu. Metka je pred tremi meseci praznovala svoj 101. rojstni dan in ni le najstarejša občanka kočevske občine, ampak tudi najstarejša še živeča rudarka v Sloveniji.

Metka je bila najmlajša med osmimi otroki staršev Micke in Janeza Kluna iz Dolenjih Lazov oz. Zapuž. »Bile smo same sestre, samo enega brata smo imele,« pravi o že zdavnaj umrlih sorojencih v kmečki družini, ki ji tegobe vsakdanjika velike družine v prvih desetletjih 20. stoletja niso prizanašale. Še posebno hudo je bilo, ko je zbolela mama. Tedaj je bila v drugem letniku meščanske šole. »Rada sem imela šolo, zato mi je bilo zelo hudo, ko mi je oče rekel, da ne morem več hoditi v šolo, ker gre ves denar za zdravnika,« se spominja zanjo težkih trenutkov, ko si je pri 14 letih morala poiskati službo. Delo si je našla v Ljubljani kot varuška. Dečka, kasnejšega zdravnika radiologa, ki ga je pri Lukičevi družini čuvala kar 8 let in pol, je imela zelo rada.

Sama je leta 1941 povila sina Borisa. Moža Urha je spoznala v pekariji v bližini doma družine, pri kateri je tedaj delala. S svojim pekom, h kateremu je zaljubljena do ušes hodila po kruh tudi po petkrat na dan, samo da ga je videla, se je poročila leta 1940, a zakonske sreče nista prav dolgo uživala. Prišla je namreč vojna. »Umaknili smo se v Kočevje. V Klinji vasi smo kupili majhno hišo. Mislili smo, da bo v Ljubljani huje, pa je bilo menda tukaj,« pravi Metka. Kočevska je bila vsekakor slaba izbira. V mestu ob Rinži je namreč ostala brez moža. Najprej so ga odpeljali v internacijo na Rab, kjer je bil 18 mesecev, kasneje, ko je bil kratek čas ponovno doma, pa je bil v nemškem napadu na Kočevje ubit. Metka je tako pri 27 letih postala vdova in se ni nikoli več poročila. Posvetila se je skrbi za sina in otroke svoje sestre Ivane, ki je izgubila moža le približno dva tedna kasneje kot ona, imela pa je 4 otroke.

Za moško delo moška plača

»S sestro sva se leta 1945 preselili v Željne,« pravi o začetkih skupnega gospodinjstva, v katerem je sestra skrbela za otroke, živino in njive, Metka pa je k hiši prinašala denar. Leta 1950 se je zaposlila v Rudniku rjavega premoga Kočevje, kjer je delala 23 let, ko se je upokojila. Opravljala je najrazličnejša dela, od del na dnevnem kopu, kjer je začela, pospravljanja in pripravljanja malic do čisto moških del, kot sta bili porivanje in oskrbovanje težkih vagonov. »Za moško delo sem dobivala moško plačo,« pravi Metka in dodaja, da pa njenim sodelavcem v rudniku to ni bilo všeč. Pritoževali so se, češ da »baba ne more zaslužiti več kot moški«. A vodstvo podjetja ni imelo nič proti temu. Zato je bila zelo žalostna, ko je pred kratkim izvedela, da je umrl Franci Korelc, ki je bil zadnji direktor kočevskega rudnika, zaprtega leta 1978.

Ja, tako pač je. Vse nas čaka. A Metka se za zdaj še ne da, pa čeprav je že prešla sto eno leto. »Berem kot otroci v prvem razredu,« se pošali. Pogleda namreč samo slike in prebere naslove. A ni bilo vedno tako. Včasih je namreč zelo rada prebirala časopise, a kot pravi, odkar je dobila reakcijo na cepivo proti gripi, ne vidi več dobro. Toda snaha Valči ji ne le kuha, ampak tudi kdaj kaj prebere. Ker jo bolijo oči, tudi televizije ne gleda preveč rada. Raje posluša radio. Vsak dan redno telovadi, rada pa poklepeta tudi z obiskovalci. In teh ni malo. Metka ima namreč dva vnuka, tri pravnuke in štiri prapravnuke, ki jo večkrat obiščejo, pa tudi sosedje in drugi vaščani ter znanci jo radi pridejo pogledat.

Vendar pa Metka ne ždi samo med štirimi stenami. »Dvakrat na dan gre ven,« pravi Valči. Vaščani jo tako že leta srečujejo na njenih rednih sprehodih skozi vas, zadnje čase pa vsak dan obišče tudi prijateljici, ki imata v primerjavi z njo »komaj« 88 in 90 let, nimata pa takšne sreče z zdravjem kot Metka, ki sicer jemlje le tablete za uravnavanje pritiska in redčenje krvi. Sicer pa za Metko, ki še vedno hodi vzravnano in z dokaj strumnim korakom s palico v roki ali kar brez nje, nič več ni tako pomembno, da bi se bila pripravljena odpovedati svojemu rednemu obisku pri večernicah v vaški cerkvi, v kateri je do leta 2009 tudi pela. Po njenih napovedih pa bo tudi še kar nekaj časa tako. Ob 100. rojstnem dnevu, ki ga je proslavila v družbi s kar 140 povabljenci, je namreč napovedala, da bo znova pripravila tako veliko »fešto«, ko bo imela 110 let.

Anja Novak   


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media