Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
PANIČNA MOTNJA
Dolgoletni naročnik je prišel na svetovanje zaradi težav, ki se v zadnjem času stopnjujejo. Začelo se je z občasno tesnobnostjo, za katero ni našel razloga, zato jo je poskušal spregledati. Vendar se je občasen pojav spremenil v panični napad približno enkrat na teden. Obvladoval ga je z zeliščnimi tabletami za pomirjanje, zdaj pa je tako hudo, da ima napad skoraj vsak dan. Njegovo življenje se je spremenilo v en sam velik strah, in sploh ne more več normalno živeti.
Če nimamo vpogleda v bistvo neprijetnih čustev, je popolnoma naravno, da se želimo neprijetnosti znebiti ali jo vsaj obvladati, podobno kot želimo ustaviti telesno bolečino. Pa vendar se neprijetna čustva pojavijo zato, da nas spodbudijo k spremembi neke za nas pomembne novonastale situacije. Ljudje doživljamo tesnobo takrat, ko predvidevamo, da nečemu ne bomo kos, običajno v kompleksnejših življenjskih okoliščinah (menjava ali izguba službe, rojstvo otroka, resna bolezen, upokojitev …). Ljudje s slabo samopodobo, s perfekcionističnimi osebnostnimi potezami in visokimi zahtevami do sebe pogosteje doživljajo napade panike, ki se kažejo z nenadnim razbijanjem srca, oblivanjem, omotico, mravljinci v rokah in nogah. Človek, ki to doživi, pomisli na srčni infarkt, ta misel pa seveda izzove močan strah, pri čemer se vegetativno živčevje še intenzivneje odzove. Psihoterapevtska pomoč se izvaja najprej s preokvirjanjem doživljanja neprijetnih občutkov. Namesto da se jih poskušamo na vsak način znebiti, se jih moramo naučiti sprejeti. Panični napad, naj je še tako neprijeten, ne pomeni izgube kontrole in ni znak norosti, ampak je samo opomnik, da je treba v življenju nekaj spremeniti.
Z naročnikom sva opredelila, katere dejavnosti ga v življenju na splošno sproščajo (na primer masaža, sprehodi, plavanje …), in se dogovorila, da jih bo vključil v svoj vsakdan. Pomembno je tudi vedeti, da je izogibanje situacijam, kjer smo že doživeli napad, vzdrževalni dejavnik, zato je pomembno, da se čim prej vrne k vsakdanjim dejavnostim, seveda po načelu postopnega izpostavljanja. Bistveni del psihoterapije pa je še pred nama, in sicer iskanje odgovora na vprašanje, zakaj se mu je to zgodilo. Raziskovala bova način njegovega življenja, njegove predstave o sebi, drugih in svetu ter področje medsebojnih odnosov.
