Staro središče kraja je okoli cerkve sv. Križa

Zgodbe | sep. '17

ODSTRTE PODOBE – KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Dr. Jože Osterc

Obe stari razglednici gručastega naselja v osrednjem delu Murskega polja prikazujeta jugovzhodni del s središčem ob župnijski cerkvi sv. Križa, imenovanem Veliki Križevci, ki predstavljajo prvotno vas, nastalo sredi močvirja na kopnem otoku; kraj zaradi mokrotnega terena še zdaj obdajajo predvsem travniki. Poleg župnišča, mežnarije in kapele sv. Ane je skupino hiš okrog cerkve na levi strani zaključevalo leta 1830 zgrajeno šolsko poslopje, ki so ga leta 1963 podrli in na tem mestu uredili parkirišče. To šolo je v letih od 1949 do 1952 obiskoval tudi naš tokratni sogovornik, upokojeni redni profesor ljubljanske biotehniške fakultete ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 75-letni dr. Jože Osterc.

»Iz svoje rojstne vasi Kokoriči, kjer sem z očetom Jakobom in mamo Jožefo ter dvema bratoma in sestro živel na srednje veliki kmetiji, sem imel do šole slabe štiri kilometre, ki sem jih vsak dan skozi gozd premeril peš. V razredu je bilo 30 učencev, med katerimi je bil tudi Martin Lesjak z bajtarske domačije, ki je za malico prinašal s seboj slajši koruzni kruh, zato sem ga večkrat zamenjal za svojega rženega. Zadnje leto osnovne šole 1952/53 pa sem hodil v tedaj na novo odprto podružnico v Logarovcih, ki so bili od mojega doma oddaljeni le poldrugi kilometer,« se spominja iskrivi Prlek, ki se je že zgodaj odločil, da bo postal živinorejec, saj je od malih nog rasel z živalmi, kravami in zlasti konji, ki so bili sploh velika očetova ljubezen. Čeprav se je na predlog strica, kanonika v Mariboru, tu vpisal v klasično gimnazijo, odločitve o svoji poklicni poti ni spremenil in za maturitetno nalogo izbral za to šolo povsem nenavaden naslov: Odprti hlevi. Zato je šel po sedmi gimnaziji med počitnicami za mesec dni delat na državno posestvo v Kočevje, kjer so imeli krave molznice v odprtih hlevih, in tako pridobil podatke za pripravo maturitetne naloge. Na gimnaziji so imeli težave najti mentorja z ustreznim znanjem, tako da so poleg profesorja geografije na zagovor povabili še prof. Kropivška iz mariborske višje agronomske šole.

Odločil se je za kmetijstvo, da bi pomagal kmetom

Župnijska cerkev sv. Križa je kraju dala ime (iz leta 1947).

»Na mojo odločitev za študij kmetijstva, smer živinoreja, je razen očeta živinorejca vplival tudi odnos države do zasebnega kmeta. Nisem namreč mogel pozabiti pritiskov, ki smo jih preživljali na kmetiji, ker se oče ni hotel vključiti v kmetijsko obdelovalno zadrugo. Predpisali so nam tako velike davke in obvezne oddaje, da jih oče nikakor ni mogel plačati in izpolniti. Zato so nam zarubili prašiče, krave, les, kmetijske stroje in še marsikaj, kar smo potrebovali za kmetovanje. Ostali sta nam samo kobili, ki sta bili zaščiteni zaradi vojaškega razporeda. Dogajanje pri nas in na drugih kmetijah me je zelo prizadelo. Pritiski na kmete niso ponehali tudi, ko sem bil že v gimnaziji. Zato je že zgodaj v meni dozorela odločitev, da bom študiral kmetijstvo in tako pridobil znanje, s katerim bom lahko pomagal kmetom do uspešnejšega kmetovanja in večjega dohodka ter boljšega življenja,« pravi dr. Osterc, ki se je po diplomi na fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterino najprej zaposlil v kmetijski zadrugi v Križevcih pri Ljutomeru.

Tu je kmalu začel delati v enoti za kooperacijo, torej s kmeti, ki jim je strokovno svetoval, pospeševal kmetijsko pridelavo in načrtoval kmetije, usmerjene v govedorejo. Za mlade kmete je z Delavsko univerzo v Ljutomeru organiziral zimsko kmetijsko šolo, izdajati so začeli revijo Zadružni svetovalec in v tedniku Pomurski vestnik s še nekaterimi strokovnjaki uvedli kmetijsko stran s strokovnimi nasveti za kmete Prekmurja in Prlekije. Spomladi leta 1969 so ga kmetje pregovorili, da je kljub nasprotovanju občinskih politikov kandidiral na volitvah v republiško skupščino. Ker je ob tem odklonil včlanitev v zvezo komunistov, so ga začeli obdolževati, da je vodja skupine, ki želi v Prlekiji zrušiti družbenopolitični sistem. Zato se je umaknil k ženi in sinu v Ljubljano ter pokopal svoje mladostne želje o pomoči svojemu kraju in domačim kmetom. Kot tehnolog za govedorejo je še isti mesec dobil službo v agrokombinatu Emona, od koder je leta 1970 odšel na biotehniško fakulteto na Rodico, štiri leta pozneje doktoriral in se leta 2008 upokojil.

Značilni križevski motivi: središče vasi, šola in trgovina (iz leta 1938)

Cerkev sv. Križa je leta 1443 postala župnijska in je med najstarejšimi na Murskem polju. Prvotno romansko cerkev, ki je omenjena že leta 1265, so zgradili benediktinci iz Šentpavla na Koroškem. Ti so okrog cerkve naselili kmete in vas je po njej dobila ime Sveti Križ. Njena gotska naslednica je bila zgrajena v začetku 15. stoletja. Leta 1891 so jo podrli in na njenem mestu zgradili sedanjo triladijsko stavbo. Od gotske cerkve sta ohranjena še prezbiterij in gotiziran renesančni zvonik iz leta 1602, ki ga pokriva baročna streha. Poslikava cerkve in križev pot iz leta 1898 sta delo Jakoba Brolla, najpomembnejšega predstavnika furlanskih slikarjev poznonazarenske smeri, ki je dobrih trideset let ustvarjal na slovenskem Štajerskem. Razen izvirnega poznogotskega marmornatega krstilnika je vsa druga oprava neogotska. Pred cerkvijo stoji kamnit kip Janeza Nepomuka iz začetka 19. stoletja, stebrasto kužno znamenje pa je iz leta 1609.

Dr. Matija Slavič – zaslužen za priključitev Prekmurja k matični domovini

Večja stavba na desni strani razgledniške fotografije, narejene leta 1917, je župnišče, pred katerim stoji spomenik biblicistu in narodnoobrambnemu delavcu dr. Matiji Slaviču, ki se je leta 1877 rodil v bližnjih Bučečovcih. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih pri Ljutomeru in Gornji Radgoni, klasično gimnazijo in bogoslovje v Mariboru ter leta 1905 doktoriral na teološki fakulteti dunajske univerze. Leta 1911 je postal profesor bibličnih ved za študij Stare zaveze na bogoslovnem učilišču v Mariboru, deset let pozneje pa redni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je prvi, ki je prevedel Staro zavezo iz hebrejskega izvirnika. V letih od 1932 do 1934 in od 1939 do 1941 je bil rektor ljubljanske univerze. V tem času mu je med drugim uspelo, da je univerza kljub nasprotovanju beograjskega prosvetnega ministrstva leta 1934 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika začela graditi univerzitetno knjižnico, v obeh rektorskih mandatih pa je promoviral 120 doktorjev znanosti. Kot referent za Prekmurje v Narodnem svetu za Štajersko v Mariboru se je dr. Matija Slavič leta 1919 udeležil mirovne konference v Parizu. Pri tem je za udeležence pripravil barvno etnografsko karto Prekmurja, ki je nazorno prikazovala naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja leta 1890, tako da so brez omahovanja potrdili priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini.

Trislikovna razglednica iz leta 1938, ki je bila odposlana veleposestniku Antonu Krepku v Malečnik, na spodnjem levem posnetku prikazuje tudi trgovino z mešanim blagom in poljskimi pridelki ter gostilno Antona Šadla. Po drugi svetovni vojni je bila tu le še gostilna, v katero je naš sobesednik tri leta in pol, kolikor je bil zaposlen v križevski kmetijski zadrugi, hodil na kosilo. Kakor je dr. Jože Osterc zadovoljen, da v Križevcih pri Ljutomeru še vedno obratuje gostilna Šadl, je tudi vesel, da na njihovi kmetiji v Kokoričih zdaj uspešno kmetuje njegov nečak Slavko. »Kot kmetijec se zavedam, da lahko kot majhen narod obdržimo svojo državo le, če bomo znali ohraniti poseljenost Slovenije s Slovenci. To nam lahko zagotovi le ohranitev vseh, tudi marginalnih kmetijskih površin v kmetijski rabi. Na naših malih kmetijah pridelava hrane ne more biti gospodarna in konkurenčna državam z ugodnejšimi naravnimi pogoji, zato morajo biti naši kmetje deležni posebne skrbi države. Ob pospešenem izgubljanju kmetijskih površin pa se bojim, da se naša država škode, ki s tem nastaja, in pomena kmetijstva ne zaveda dovolj,« je zaskrbljen človek, ki je o letih svojega strokovnega dela na Rodici in ministrovanja napisal zanimivi knjižici spominov. 

 Boris Dolničar  


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media