Predsodki do starosti
Otrok s ponosom pove, da je star že devet let in pol ali celo da bo kmalu deset. To pomeni, da je že velik in samostojen. Po tridesetem letu starosti pa se ta želja po poudarjanju let izgubi, kot da bi se morali sramovati pridobljenega znanja in izkušenj. Z leti fizična lepota pojenja, nastaja pa notranja, ki je odvisna od našega delovanja, značaja, vrednot in prizadevanj na poti skozi življenje. Poznam ljudi, ki tajijo svoja leta, verjetno tudi zato, ker je v današnji družbi čaščena le mladost, starost pa je nekaj groznega, ki čaka človeka na koncu življenja. V getu starih pristaneš že po 50. letu starosti, zagotovo pa po upokojitvi, in tja spadajo generacije vse do 110. leta in več.
Američanka Ashton Applewhite, ki po svetu vzbuja veliko zanimanje s knjigo o doživljanju starosti v današnji družbi (pri nas je pred kratkim izšla z naslovom Lepota let: Manifest proti starizmu), opozarja na številne predsodke in mite o starih ljudeh in njihovi getoizaciji. Prikazuje se jih kot bolne, depresivne, tečne in podobne drug drugemu, toda statistika kaže povsem drugače: gre za najbolj zdravo generacijo starejših ljudi do zdaj, ki se veliko ukvarja s športom, skrbi za zdravo prehrano, potuje in je tako ali drugače še zelo aktivna. Zato poziva k boju proti krivičnemu predalčkanju starejših.
Dolgoživa družba je največji dosežek človeštva. Podaljšala se je mladost, pa tudi zrela leta. Še nikoli do zdaj ljudje niso dočakali tako visoke starosti, predvsem pa niso bili tako čili, zdravi in polni energije. Žal tega še ne znamo izkoristiti. Tako kot je podaljšana mladost prinesla pozitivne učinke, jih nosi tudi podaljšana starost. Kdor govori samo o naraščanju stroškov s staranjem prebivalstva, je zelo enostranski in krivičen. Družba se bo morala prilagoditi novim razmeram, tako kot se je še vedno do zdaj.
Poleti sem z navdušenjem prebrala knjigo Skrivni dnevnik Hendrika Groena, kjer pod psevdonimom opisuje vsakdanje življenje v domu upokojencev v severnem Amsterdamu. O težavah, ki jih prinaša starost, piše duhovito, vendar to ni komedija, odstira pa številne odtenke, ki jih stanovalcem do konca piše življenje. To je pripoved o prijateljstvu, solidarnosti in ponosu ljudi, ki so šli čez različne življenjske preizkušnje in jih tudi teža let ni upognila. Ustanovili so klub upornikov in se poimenovali Starine, ne pa crkovine, z željo, da z združenimi močmi poskušajo iz življenja narediti še kaj. Za to res ni nikoli prepozno! Knjigo bi morali prebrati stari in mladi; prvi bi morda drugače gledali na križe in težave, ki jih prinašajo leta, drugi pa bi videli, da starost ni tabu, da je lahko tudi na jesen življenje zabavno in prijetno, seveda če se človek potrudi zase in prijatelje.
