Kar dobiš po oči, varuj podnevi in ponoči
Koliko truda so vložili rodovi pred nami, ko so krčili gozdove in zemljo trgali kamnitim gmajnam: očevina – krčevina. Kakšen najmanjši kos zemlje lahko preživi eno družino – to je grunt. Velikost grunta je različna, odvisna je od rodovitnosti zemlje.
Če sta si brata med seboj delila zemljo, je pri tem veljalo staro pametno pravilo: starejši sin deli, mlajši prvi izbira. Delili so posestvo le, če je bilo zemlje dovolj, da se je lahko še ena družina preživila. Mnogokrat pa oče do zadnjega ni želel prepustiti domačije sinu. Držal se je stare vere:
Ti meni luč, jaz tebi ključ.
Očetu luč, sinu ključ.
V roko luč, iz roke ključ.
Šele na smrtni postelji, ko je sin očetu prižgal svečo, šele tedaj naj bi bil čas, da bi dobil od njega domačijo v svojo last. Pa kljub vsemu stara vera svetuje gospodarju, naj pravočasno in razumno odloča o predaji grunta v mlade roke: Kdor živ da, sam da, po smrti drugi delijo.
Oporoko je gospodar naredil ustno pred pričami ali v pisni obliki. Na oporoko se je podkrižal – narisal je križ, saj ni znal pisati. Nepisani zakon je predpisoval, da so bili za pričo sposobni le oženjeni možje ter da najstarejši sin podeduje posestvo in izplača brate in sestre.
Ko je mladi postal gospodar, je stari dočakal konec – v kotu, nikomur na potu. Izgovoril si je preužitek – hrano, stanovanje in kak priboljšek. Ko je onemogel, je imel svoje mesto na zapečku – in že smo pri zgodbah o dobrem in slabem sinu. Ti mene do praga, sin tebe čez prag! je oče svaril sina.
Večinoma pa so bile pravice preužitkarja s pogodbo natančno določene – da dobi na dan skodelico mleka, fižola, zelja ... in ob največjih praznikih celo kako skodelico kave.
Pri dedovanju ima ljudska modrost stoletja stare izkušnje, zato so ljudski pregovori in reki marsikdaj preroško obarvani.
Krivično pridobljeno ne pride na drugo koleno.
Kar je ded s krivico pridobil, redko vnuk uživa.
Starši nabirajo, otroci tratijo, vnuki stradajo.
Bogastvo do tretjega rodu ne pride rado.
Dušica Kunaver (vir: Metod Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935, Dušica Kunaver, Nepisani zakoni pod lipo domačo, Ljubljana 1996)
