-
Poznati številke in znati šteti nekdaj ni bilo nekaj samoumevnega, tako kot je danes. Še pred dobrimi sto leti je izbirčen ženin želel dobiti nevesto, ki bo znala prov štet', vse v glavi imet'. Če bo torej znala pravilno šteti, bo imela že vse znanje v glavi. Poznavanje številk je bilo vsekakor dolga stoletja trd oreh.
Začnimo po vrsti.
Enojka
Starost posameznih ljudskih pravljic in pripovedk marsikdaj lahko ugibamo ravno ob številkah. Zelo stara je gotovo ljudska pripoved o nastanku Šmarne gore. Šmarno goro je nametal velikan Hrust v enem dnevu, nato pa je z enim korakom prestopil Savo.
Na vas, na vas – k svoji ljub'ci v vas
Fantovsko petje je vse do začetka druge svetovne vojne odmevalo izpod vaških lip in tudi izpod mestnih lip. Pod lipo je bil nekdaj prostor zbiranja ljudi v naših krajih.
Fantje na vasi so bili nekoč izjemna organizacija – bili so gasilci, vasovalci, svatje, pogrebci, kosci, koledniki, kurenti, jurjaši ... Bili so nosilci vseh šeg in vsega dogajanja v vasi. Vsako pomladno in poletno noč so s svojo pesmijo zazibali vas v spanje, preden so se tiho podali pod okna svojih deklet.
»Glasovi lepe narodne pesmi valove skozi nočno tišino, te mehko božajo in ti segajo v dušo in srce …« piše Manica Komanova, domačinka iz Vižmarij, prijazna in zgovorna zapisovalka ljudskih šeg. V svoji knjigi Na Gorenščem je fletno nam je med drugimi šegami lepo opisala tudi fantovsko vasovanje v krajih pod Šmarno goro.
Zdravje in bolezen v ljudskem izročilu
Kako naj bolan človek, ki ne zna ne brati ne pisati in nima ne zdravnika ne zdravil ne nobenega znanja, pride do zdravja? Morda do zdravja pomaga »skoz' nek' obroč potegniti«, kot se je reklo v davnih dneh. Obroč ali krog je že po obliki nekaj zaščitnega, varovalnega.
Dolenjci so nekdaj poznali votel kamen, ki je menda imel čudežno zdravilno moč. Učeni baron Valvasor je pisal, da je bil v gozdu Medvedica pri Turjaku: »Skozi ta kamen lahko greš ali pa se plaziš. Če te hrbet boli, zlezi skozi ta kamen in boš ozdravel. Kmetje so zelo gosto uporabljali to hrbtno kuro. Neki župnik je pred leti zelo trpel zaradi bolečin v hrbtu. Kmetje so mu svetovali, naj se posluži takega kamnitega zdravnika. Ker pa je župnik to smatral za prazen nič, ni šel h kamnu. Nazadnje pa so ga kmetje le pregovorili in tudi bolečine v hrbtu so ga opozarjale na kamen. Zlezel je bolj iz radovednosti skozi votli kamen in se vrnil zdrav domov.«
Voda – prinašalka zdravja, sreče in dobre letine
SLOVENSKO IZROČILO
Voda je bila nekdaj poleg kruha najpomembnejša »osebnost« vseh praznikov naše starosvetne vasi. Ob rojstvu so otroka krstili s krstno vodo, na parah pa so pokojnika pokropili z žegnano vodo. Ko je fant odšel k vojakom, ga je mati požegnala z vodo v želji, da bi se vrnil živ. Ko sta ženin in nevesta odhajala k svatbi, sta vsak v svoji domači hiši dobila žegen – za srečen zakon.
Ob božiču, novem letu, veliki noči in drugih velikih praznikih je bilo treba z žegnano vodo poškropiti domačijo, hlev, kaščo, polje – za zdravje, srečo in dobro letino.
Voda – izvor modrosti v ljudskih pregovorih in rekih
Slovensko izročilo
Ljudska modrost, ki v pregovorih z nekaj besedami izrazi globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli.
Tiha voda globoko dere.
Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.
Najbolj trezna pijača je voda.
Ne kali vode, kjer moraš piti.
Vsak vodi vodo na svoj mlin.
Roka roko umiva.
Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.
Vsaka povodenj se uteče.
Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.
Globoke vode kamen ne skali.
Plitva voda se hitro skali.
Dragocenosti se skrivajo v globinah morja, ničvrednosti plavajo na vrhu voda.
-
Voda je že od nekdaj dajala kruh ribičem, čolnarjem, brodarjem, mornarjem, splavarjem, mlinarjem, žagarjem in še drugim poklicem, povezanim z vodo.
Mlinar je bil poleg kovača in kolarja eden redkih poklicev, ki jih je naša vas poznala v preteklih stoletjih. Domačija, ki si je sama pridelovala hrano in izdelovala obleko, obutev in orodje, ni potrebovala obrtnikov, bila je neodvisno kraljestvo, četudi mnogokrat zelo revno. Mlini ob rekah in potokih so nekdaj dajali svojevrsten pečat naši pokrajini. Iz mlina ni prihajala le moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.
Voda – najstarejša »cesta« in naravna meja
V davnih dneh so bile reke poleg sonca edini kažipot. Nezmotljivo so svoje popotnike pripeljale do morja. Večinoma po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana pa tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana.
Po tej poti je nekdaj v naše kraje priplula slovita ladja Argo, ki je na svojem krovu nosila cvet grških junakov. Njihov vodja Jazon se je tedaj, ko je ladja priplula do velikega jezera, boril z neko močvirsko zverino, podobno zmaju. Zmagal je v tem boju in tako smo dobili ljubljanskega zmaja.
-
Stare pripovedi prinašajo sporočila iz davnine, prinašajo verovanja, tabuje, pripovedi o načinu življenja in mišljenja iz časov, do koder ne seže zapisana zgodovina. Ena teh starih pripovedi, ki so v današnji čas prišle po dolgi poti iz roda v rod, nam sporoča, kako smo Slovenci dobili kruh.
Na Koroškem je živel ribič, ki je na stara leta osivel in obogatel. Drava mu je dajala vsa leta toliko rib, da jih je leto za letom prodajal. Nekega dne je ribič vprašal Dravo: »Dravica, s čim naj ti povrnem vse, kar si mi dala?«
Prinašalka zdravja in blaginje
Voda je bila v pradavnini izvor življenja, trdi znanost. To drži, pritrjuje slovensko ljudsko izročilo, zato nam še danes štorklja, vodna ptica, prinaša novorojence – novo življenje. Voda je prinašalka zlata, dokazuje zgodovina. Seveda, vendar je tudi prinašalka kruha, dodaja stara ljudska pripoved. Voda je naravna meja, uči zemljepisna veda. Tudi to je res, se strinja ljudska izkušnja, vendar dodaja, da v vodi prebivajo povodni možje, ki jih prestop vode vznemirja.
Brez ozira na znanost pa ljudska vera uči, da je voda prinašalka zdravja, sreče, dobre letine in blaginje. Naš človek slavi vodo v šegah, pesmih, pripovedih, pregovorih in rekih na njihovi stoletja dolgi poti iz roda v rod.
-
Ob nastopu krščanstva je zmaj (lintvern/lintvort, drak, pozoj …) postal nekakšen simbol poganske teme. Zaradi boja z zmajem je vstopil v legende nekaterih naših krajev tudi sv. Jurij. Zmaga svetega Jurija nad zmajem je torej pomenila zmago krščanstva nad poganstvom. Postal je priljubljen ljudski svetnik (goduje 23. aprila), zato nosi njegovo ime vrsta krajev v imenu ali grbu, na primer: Šentjur pri Celju, Šenčur na Gorenjskem, Sv. Jurij ob Ščavnici ...
Slovenske Konjice. V notranjosti Konjiške gore nad Konjicami je bilo menda v davnih dneh jezero, v katerem je živel strašni zmaj. Rjovel in divjal je po jezeru, da se je gora tresla in so po njenem pobočju drli potoki in hudourniki. Ljudje, ki so živeli v podnožju gore, so trepetali v strahu, da bi se ob hudem zmajevem divjanju gora nekega dne razpočila in bi voda zalila njihove domove. V tako hudi stiski so ljudje pristali na zmajevo zahtevo, da mu vsako leto darujejo šest deklic.