Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz

RAZVAJENOST

Naročnica je babica 14-letne vnukinje, ki ima resne težave. Njena hčerka in zet sta gmotno zelo dobro preskrbljena, vendar veliko delata, zato sta precej zdoma. Da bi ublažila občutek krivde do hčerke, jo razvajata, tako da dobi vse, kar si zaželi, razen ljubečih odnosov. V šoli je popustila, izsiljuje finančno in večkrat je že zagrozila, da se bo ubila. Celo poskus samomora je izvedla. Kaj lahko naredijo?
Najpomembneje je videti, ali starši prepoznavajo svoje napačne vzgojne metode. Ko sem se srečala z dekličinimi starši, je mama vztrajno ponavljala, da sta naredila vse, da bi bila srečna, in kako je bila še pred kratkim krasen otrok. Ni bila pripravljena sprejeti nasvetov, kako naj začne postavljati meje in zahtevati, da začne hčerka živeti odgovorno. Kar naprej je spraševala, kje je kakšna ustanova, kjer bi ji pomagali, pa naj stane, kolikor hoče. Tako pa ne gre, otroka ne moremo dati drugim, da ga »popravijo«. Zdravljenje se začne pri starših, seveda če obstaja pri njih resna pripravljenost za psihoterapijo. Najprej morajo prepoznati in sprejeti, da je razvajanje pomembna napaka, ki so jo delali v prepričanju, da je to pravi način vzgojnega delovanja. Treba je ugotoviti, zakaj so to počeli, kateri so njihovi motivi za takšno vedenje. Pogosto pride na plan, da niso hoteli biti takšni kot njihovi starši, ki so bili togi in zahtevni. Sami gredo v drugo skrajnost, kar pa njihovemu otroku samo škodi. Vidijo samo temno plat svojega otroštva, kar pa ne more biti res, saj so kljub vzgojnim napakam svojih staršev odrasli v relativno normalne odrasle ljudi. Torej dokler starši ne prerastejo črno-belega gledanja svoje vzgoje, ne zmorejo uravnotežene vzgoje lastnega otroka. Potem skupaj določimo vzgojne cilje, kaj želijo doseči pri svojem otroku. Na koncu sledi še preverjanje in popravljanje lastnih vzgojnih metod. To pa bo uspešno le, če starši res spoznajo, kateri vzgojni vzgibi so jih vodili, kako so prenašali svoje bolečine in potrebe v vzgojo, jih spremenijo ter si jasno postavijo cilje in pričakovanja do svojega otroka.