Zdravilno je soočenje s tesnobo, ne bežanje

Dobro počutje | dec. '17

Jože Peklaj

Nekdo jo je opisal kot tek na mestu, za katerega porabimo zelo veliko energije. Tisti, ki so katerega izmed anksioznih stanj že kdaj doživeli (in takšnih je veliko), bi se verjetno s tem lahko strinjali. Tesnoba nam onemogoča, da bi normalno živeli, delali in dihali. Povzroča strah pred ponovno tesnobo, tako hrani samo sebe in raste. Človeka ujame v svoj začarani krog. A je tesnoba tudi ozdravljiva, če se zmoremo ustaviti, pogledati vase in ugotoviti, kaj jo povzroča. Za to pa na drugi strani potrebujemo čuteče in empatično uho.

Kot pove Jože Peklaj, gestaltski izkustveni družinski terapevt, se tesnoba kaže na tisoč in en način, od motenj spanja, motenj prehranjevanja do različnih telesnih znakov. K njemu na terapijo ljudje navadno pridejo prej, še preden se pojavijo hudi simptomi. »Pridejo tisti, ki so nezadovoljni s svojim življenjem. Navadno rečejo, da ne čutijo sebe, ne prepoznavajo tega, kar čutijo. Morda čutijo splošno nezadovoljstvo in strah. Tesnoba je povezana tudi s strahom pred smrtjo, ki je v vsakem izmed nas. Predvsem pa je povezana z občutkom, da ljudje niso živi, da ne živijo polnega življenja. Da nimajo stika s sabo in svojimi najbližjimi, partnerjem, otroki,« našteva Peklaj in doda, da tesnoba ni odvisna samo od življenja v družini, čutimo jo tudi zaradi službenih obveznosti, tempa življenja, ki nam je vsiljen, povečanega strahu pred izgubo delovnega mesta, pomanjkanja dostojanstva in spoštovanja, ki smo ga deležni doma, v službi ali na cesti.

Tesnoba je posledica nekega čustvenega stanja, ki je neudobno. »Pritiski, ki jih doživljamo, so zagotovo sprožilci tesnobe. Na drugi strani pa lahko vzrok tesnobe po mojem mnenju iščemo v čustveni popotnici, ki smo jo dobili v primarni družini. Ta nas je usodno zaznamovala tako v dobrem kot slabem. Tam je treba poiskati razloge, zakaj se nekdo odziva s tesnobo ali simptomom na določeno čustveno neustrezno situacijo. Človek namreč v družbi odreagira v skladu z vzorci, ki jih je dobil v primarni družini. Nepredelane čustvene vsebine se lahko sprožajo v različnih situacijah, najintenzivneje pa zagotovo v partnerskih in družinskih odnosih.

Z leti je strahov vse več

Majda Mramor

Majda Mramor, gestaltska izkustvena družinska terapevtka, je povedala, da starejši v njihovo posvetovalnico redko pridejo zaradi sebe. »Največkrat pridejo zaradi težav v odnosih z odraslimi otroki. Tesnobe, ki jih ljudje doživljajo v teh letih, so povezane s tem, da imajo pred sabo povsem novo situacijo: otroci so odrasli, pojavi se sindrom praznega gnezda. Na površje pridejo želje in potrebe, ki so jih prej dajali na stran, ker so imele želje in potrebe drugih prednost. Morajo se naučiti, kako ravnati s temi svojimi notranjimi vzgibi.« Precejšen izziv je na primer to, kako v tem obdobju uskladiti svoje želje in potrebe s tem, kar od njih pričakujejo drugi, na primer v zvezi s skrbjo za vnuke in posvečanjem svojega časa njim. »Pri nas se kar nekako pričakuje in je samoumevno, da starejši poskrbijo za vnuke. Menim, da je to velik nesporazum. O tem se večkrat pogovarjamo v posvetovalnici, saj starejše to vprašanje pogosto spravlja v stisko.«

Strahovi in tesnoba pri starejših so pogosto povezani tudi z njihovim zdravstvenim stanjem ali zdravstvenim stanjem svojcev. Pa tudi z mogočimi izgubami in smrtjo. »Strah pred smrtjo čutimo vsi, čeprav se ga morda ne zavedamo, v poznejših letih pa postane realna možnost. Smrt se čedalje bolj približuje kot dejstvo. A kljub temu večinoma misel na to odganjajo in potlačijo. Nobena potlačitev pa ne prinese nič dobrega, saj povzroča notranjo stisko,« pove terapevtka in dodaja, da se starejši sprašujejo tudi o drugih stvareh. »Na primer, koliko časa bodo še živeli, v tem okviru pa tudi o tem, kaj jim je v življenju še vredno početi, za kaj si prizadevati. Potihoma se sprašujejo o tem, kaj jim še pripada, do česa v življenju imajo še pravico.« 

Tudi strah pred tem, da bi ostali sami, je pri starejših precej prisoten. In ko se jim to zgodi, je treba na novo organizirati življenje, vzpostaviti nove socialne mreže, kar zahteva prizadevanje in energijo ter seveda povzroča nove tesnobe. Zelo konkretni strahovi so prav tako v zvezi z materialnim položajem, ki se z leti poslabšuje – najprej z upokojitvijo, potem ob izgubi življenjskega sopotnika ali sopotnice.

Kot pove Majda Mramor, se tudi pri starejših pojavljajo anksiozna stanja, tudi panični napadi, a manj kot pri mlajših osebah. »Razlog je v tem, da se ta občutja pomešajo z oslabljenimi telesnimi funkcijami in slabšim telesnim zdravjem. Zato se vsa pozornost usmeri v zdravljenje telesnega stanja in lajšanje simptomov,« razlaga sogovornica in dodaja, da sta osamljenost in depresija prav tako pogosti spremljevalki starosti.

Nedokončane čustvene vsebine

Kako se zdravijo tesnobna stanja pri ljudeh? Ali je pomembno, da terapevt ugotovi natančno diagnozo, da ve, za katero vrsto anksiozne motnje gre? Jože Peklaj: »Morda se sliši bogokletno, a na diagnoze se ne opiram. Ljudje, ki pridejo k meni, so preprosto nesrečni, nezadovoljni, jezni, žalostni, obupani, nemočni, besni … Zaradi nekaterih razlogov jim ni lahko. Ko pridejo, jih najprej popeljem v njihovo odraščanje v družini, da raziščemo, kakšno popotnico so dobili. Morda so dobili sporočila, da so manjvredni, da niso vredni ljubezni, da morajo biti pridni, ponižni, ubogljivi ... Lahko so dobili dovoljenje, da so žalostni, ne smejo pa biti jezni, ali izkušnjo, da je ženska manj vredna kot moški in mora na primer moški dobiti najlepši kos mesa … Skupno vsem tem vzvodom je to, da kot otroci nismo bili sprejeti, spoštovani, upoštevani, videni. Sporočila o tem, ki jih dobimo v družini, ustvarjajo temelj našega odnosa do samih sebe, predvsem do tega, koliko smo vredni, koliko se imamo radi, koliko spoštujemo same sebe, koliko se cenimo,« razlaga sogovornik. »Ko pomagam človeku, da ugleda te svoje vzorce, začneva delati na način, da se z njimi spoprime. Spoprijeti pa se mora predvsem s čustvi, ki so vedno boleča. Zase pravim, da sem bergla, na katero se lahko ljudje naslonijo, da zdržijo ta čustva, ki jih začenjajo ozaveščati in jih na trenutke povsem preplavijo. Verjamem, da z ozaveščanjem čustev te spet vtkemo v svoje življenje. Neprijetna in boleča čustva tako postanejo manjša ovira v našem življenju in delovanju. To nam pomaga, da v medčloveških odnosih zmoremo nadzorovati svoje reakcije. Tako lažje komuniciramo in smo v odnosu z drugimi ljudmi.«

Problem so nedokončane čustvene vsebine. Nekdo nas je na primer prizadel, užalil, a mu tega nismo povedali, in to nas še naprej kljuva in se nam vrača še po več mesecih. Najboljša rešitev je, da temu človeku to povemo, lahko tudi po daljšem času. »Takrat in takrat, ko si mi naredil to in to, sem se čutil prizadetega.« Na ta način to zaključimo. Nedokončane čustvene vsebine imajo namreč neizmerno moč, nase vežejo našo notranjo energijo in hočejo biti predelane. Življenje mora iti naprej, moramo se osvoboditi tega. Pri tem osvobajanju pa morajo biti seveda nujno prisotna in dejavna čustva, tega se ne da narediti s pametovanjem, s čistim razumom. Treba je čutiti in iti skozi tisto grozo, bes, praznino … 

Eden ključnih elementov zdravljenja tesnobe je po mnenju terapevta to, da takrat ko tesnobo pri sebi prepoznamo, govorimo o njej neposredno z drugim človekom. Temu se bomo odprli, če nam bo znal prisluhniti in sočustvovati z nami. »Tako začnemo izražati sebe, več je izražanja, bolj smo v stiku s sabo, manj je tesnobe. Z izražanjem sebe postajam to, kar sem, in začenjam sprejemati sebe takšnega, kot sem.«

Z roko v roki nad tesnobo

Kako dela s partnerji? »Partnerja sočasno peljem v njuno družinsko popotnico. Pogledamo, kaj sta dobila: kakšen odnos je do žene imela mama, kakšnega njen oče. Potem enako pogledamo pri možu. Vse, kar se med partnerjema dogaja, je bilo že videno in doživeto v njunih družinah. To je tako močan program, kot so programi, ki se nam nalagajo na računalnik, ne da bi sploh vedeli, da se to dogaja. Povezava njunega partnerskega odnosa z vzorci iz njunih primarnih družin je ključna. Žena se na primer pritožuje nad možem, da je ne sliši, zato jo povabim, naj to pove možu neposredno. Ob tem se seveda vzbudijo čustva in se ustvari dovolj prostora, da žena lahko uvidi povezavo med tem, kar se je dogajalo v njeni družini, in tem, kar je govorila možu. Takrat moža umaknemo iz pogovora in ostane sama s svojima staršema. Starše v terapiji predstavljata dva prazna stola. Ženo povabim, da raziskuje ta odnos. Ko začenja izražati svojo bolečino, ranjenost in vsa čustva, ki so s tem povezana, začenja dobivati sebe. Potem tudi lažje izraža sebe.« Prej so se vzorci ponavljali. Ker je doma niso slišali, ne dopušča možnosti, da bi jo slišal kdo drug. (»Mene tako ali tako nihče ne sliši in ne upošteva.«) Enako terapevt naredi tudi z možem. »To, kar ju je združilo, je njuna čustvena popotnica, ki je nepredelana. Na nezavedni ravni sta drug drugega začutila kot tistega, ki je podobno ranjen kot on sam. Drug za drugega čutita, da ga bo drugi lahko razumel. A ga prav zaradi tega ne more razumeti. Med seboj sta ujeta, zakvačkana. Odkvačkata se lahko samo tako, da vsakdo od njiju pogleda v svoj čustveno nepredelani paket. Ko to zmoreta, pridobita besede za to, kar se v odnosu dogaja. Lahko rečeta na primer: 'Zdaj se čutim spregledana. Zdaj se čutim preslišan.' Potem dobita tudi pogum za to, da izražata tisto, kar si želita, in ne izražata več očitkov. Ne pripisujeta več drugemu nekaj, kar je njuno, ampak te projekcije vzameta nazaj k sebi. Tako se bolje poznata, bolje razumeta, bolje se sporazumevata. Če ne drugega, se v kritičnem trenutku znata ustaviti, naredita 'time out' in se pozneje pogovorita.«

Jože Peklaj pri svojem terapevtskem delu opaža, da imamo v tej družbi (in tudi že v prejšnjem sistemu) zelo močno prepoved biti nemočen, biti šibak. »Slovenci smo še posebej ujeti v prepričanje, da moramo svoje osebne probleme reševati sami. Še posebno to velja za moške. Zato spodbujam ljudi (in tudi sam živim tako), da je treba govoriti o svojih tegobah, ne glede na to, kako hude in velike so. Kajti v trenutku, ko začnemo o njih govoriti, pa naj bo to tesnobnost, depresivnost, nevrotičnost, psihotičnost, ugotovimo, da nismo edini na svetu. Da obstajajo tudi drugi, ki imajo svoje stiske in svoje težave. Potem je to lažje,« je prepričan Peklaj, a vendarle doda, da se vsega z govorjenjem ne da rešiti. »Z nobeno metodo na tem svetu se ne da rešiti vsega. Verjamem pa, da je mogoče z odprtim, poštenim, iskrenim in pogumnim dialogom marsikatero tesnobo in težavo zmanjšati.«

Od tesnobe do sebe

Damjana Bakarič

Damjana Bakarič je doživela in preživela vse oblike anksioznih motenj, tudi popolno izgorelost oziroma adrenalni zlom. Na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj je napisala odmevno in izjemno brano knjigo Na tesnobi. Tudi pri tem, kar počne zdaj, izhaja iz lastnih izkušenj. Vodi podporne skupine za ljudi s tesnobo, psihološke večere v Konzorciju, piše spletni dnevnik in v kratkem bo izšla njena druga knjiga o življenju po tesnobi.

Iz knjige Na tesnobi: »Panični napadi v domačem okolju so postajali vse pogostejši. To je bil naslednji prostor, na katerega se je spravila tesnoba. Ne bi me mogla huje udariti, saj je dom prispodoba za varnost in stabilnost – moj dom pa je bil oblegan … Tesnoba me je začela napadati tudi v postelji, med spanjem. Prebujala sem se sredi noči, z občutkom, da mi vreta hrbtenjača in zadnji del lobanje. Mislila sem, da bosta pregorela. Dvakrat je bilo tako hudo, da sem mislila, da se mi meša, da bom znorela, a zdaj sem že vedela, da lažni občutek norosti mine.«

Kakšni ljudje zahajajo v njene skupine za samopomoč? »V skupinah se najdejo čuteči ljudje, ki jih tarejo čustvene stiske in se pretirano obremenjujejo s skrbmi in strahovi. Vodijo jih prepričanja, ki niso dobra zanje. Po drugi strani se ljudje želimo zadrževati v coni udobja, ne bi šli iz sebe. Vsakemu takoj povem, da bo treba delati, se soočati sam s sabo, imeti stik z naravo, ki neizmerno pomaga. Treba pa je tudi brati. Branje knjig umirja in omogoča, da se osredotočimo na eno stvar in se poglobimo vanjo. Stik z naravo, knjige in pogovor … to troje deluje.« Damjana je prepričana, da ji je branje knjig rešilo življenje. Knjige so ji umirile um, odrešile so jo skrbi in divjanja misli.

Vsak govori o sebi, ni pa dobro niti spodbudno, da nekdo vztraja v vlogi žrtve ali pa odgovornost prelaga na drugega. »Vem, da je treba pogledati svoj del odgovornosti. To je edino, kar imamo pod nadzorom, kar lahko spremenimo. Poglejmo torej, kaj je tisto, kar sami delamo narobe.« A pomembno je še nekaj, poudari Bakaričeva: »Prav je, da vemo, katere so naše minimalne zahteve. Bruno Šimleša, hrvaški sociolog in avtor psihološke literature, je dobro rekel: sam pri sebi moraš postaviti svoje minimalne zahteve v odnosih s prijatelji, sorodniki, otroki, sodelavci … Ti si tisti, ki si jih postaviš.«

Iz knjige Na tesnobi: »Najprej sem bežala pred njo. Strah me je bilo paničnih napadov, bala sem se vsakega naslednjega. Potem pa mi je prekipelo. Bilo mi je dovolj. Nisem več tlačila občutkov in sem si dala duška z jezo. Jezna sem bila, da sem vse to dovolila, da sem bila tako mačehovska do sebe in da sem tako zanemarjala dobro počutje in dušo, ki je kričala od nezadovoljstva.«

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media