Saj stari učimo mlade

Prosti čas | feb. '18

Ko je šla po dolgem notranjem hodniku velikega nakupovalnega centra, se je spet spomnila tistih dni pred prazniki. Ona sama sicer ne praznuje novega leta bučno in razsipno, nekaterim stvarem pa se kljub vsemu nihče ne more izogniti. Tudi ona misli, da mora podariti nekaj daril, nekaj takih zahvalnih pozornosti. Sicer nikoli ne ve, ali je tako obdarovanje pravzaprav na meji podkupovanja, pa vendar. Mimo vseh običajev ne more nihče. Tako je v tistih predprazničnih dneh iskala ovojni papir, že utrujena, tudi nejevoljna ob pogledu na ves vrvež in vse tisto, čemur ona sama zaničljivo reče »tingl-tongl« – vse vrvenje ljudi, ki s paketi in vrečkami letajo od trgovinice do trgovinice.

Samo še ovojni papir, pa se bo lahko umaknila iz vsega tega norenja.

Majcena knjigarna na robu hodnika – tu bo dobila, kar potrebuje.

»Imate ovojni papir?«

»Nimamo.« Naveličan, odljuden glas je dregnil v njeno naveličanost in odljudnost. Dvignila je glavo kot v bojnem položaju, vendar je lahko videla le še hrbet, ki ji ga je prodajalka ponudila, ko je odkorakala stran od nje na drug konec prodajalne.

»Gospodična!« je trdo zaklicala za njo.

Dekle se je obrnilo in zdaj je videla lep in mlad, vendar naveličan in turoben obraz.

»Prosim?«

»Kje bi dobila ovojni papir?«

»Ne vem!« In se je spet obrnila stran.

»Gospodična!« je zdaj res razdraženo še enkrat zaklicala za njo.

»Prosim!«

»Ste tukaj v službi?«

»Ja.«

»Potem pa prosim za malo profesionalnega nasmeha in prijaznosti!« je strupeno pičila.

»Res ne vem, kje imajo ovojni papir, pri vhodu so informacije,« je mlado dekle mukoma odgovorilo. Zdaj ni več odhajala stran, kar stala je tam, gledala tečno stranko in nemočno čakala, kaj še pride. No, nič več ni prišlo, tečna stranka je sprevidela, da tu ne bo nič opravila, in je nasršeno odšla.

Informacije! Našla jih je in na pultu dobre čokoladne bombone v košarici, 20 centov eden.

Hipoma jo je prijelo: » Pet bombonov, prosim!« »In kje bi dobila ovojni papir?«

»Mi dajemo informacije samo za samopostrežno trgovino, bomboni pa so last trafike tamle. In v samopostrežni gotovo imamo tudi ovojni papir.«

Da bi se zdaj podala v labirinte velikanske trgovine, kjer gotovo res imajo vse – velikanske vozičke ljudje vozijo ven, kot da se približuje konec sveta, ne pa novo leto. Ne, v trgovino res ne gre!

Zajela je bombone iz košarice in stopila proti blagajni trafike.

»Tu se vsi vrivajo, vrsta je tam,« jo je poučila ženska, ki je očitno čakala, da nekaj kupi ali plača. Položila je kovanec za evro na pult in rekla: »Zdaj se bom tudi jaz vrinila – samo tale kovanec za pet bombonov dam!«

»Ne morem tako, gospa, preko vrste, moram vam napisati račun ...« je rekla blagajničarka in vsi v vrsti so jo očitajoče pogledali. Joj, vse ji gre narobe in na hitro ne bo šlo nič! Z bomboni je hotela poučiti dekle v knjigarni o prijaznosti, rekla bi ji: »Izvolite, da se boste laže nasmehnili strankam!« Pa se je zapletla v drugo zoprnijo! Zavila je z očmi in pogledala stran, potem pa poudarjeno pohlevno stopila v vrsto, češ, jaz se ne vrivam, samo neumno je čakati za en evro ...

Ljudje v vrsti so bili tiho in so mirno čakali – in postalo jo je sram. Vsi lahko čakajo, ona pa ...

Nasproti trafike je zagledala papirnico: tam bo dobila ovojni papir! Če bi hodila okoli z odprtimi očmi, ji ne bi bilo treba spraševati. Zdaj bo najprej počakala tole vrsto, potem bo kupila ovojni papir – in potem?

»Sem vam že zaračunala bombone, izvolite račun,« ji je zaklicala prodajalka in ljudje v vrsti so se ji prijazno nasmehnili, njo pa je postalo še bolj sram. Zdaj je imela pet bombonov, s katerimi je hotela svojo zoprnost še malo zasoliti ...

Ko je imela papir, se je vrnila v malo knjigarno in pomolila sladko tolažbo mladi ženski: »Gospodična, se opravičujem, da sem bila prej tečna, nisem hotela ... Raje se skupaj nasmehniva temu svetu.«

Dekle jo je pogledalo neskončno presenečeno z lepimi očmi in videla je v njih utrujenost in morda tudi žalost.

»Joj ... oprostite ... Tudi jaz nisem hotela biti tečna. Pojma nimate, kaj vse hočejo ljudje od mene.« Segla je pod pult in ji dala nekaj stekleničk: »Izvolite, vzorci so, lahko vam jih dam ...«

»Joj, saj ni treba ... Hvala! Želim vam srečno novo leto. In karkoli bo, z nasmehom nama bo šlo lažje.«

»Srečno ...« in sta se razšli in v srcu je bilo veselje, ne zoprnije! 

Vse to je premišljevala na tem hodniku in se odločila, da pozdravi mlado damo – zdaj se ji zdi kot stara znanka. Vprašala jo bo, kako je preživela praznike in ali se je kaj spočila in ali je kaj manj žalostna, kot je bila takrat ...

Stopila je do knjigarne in si ogledala prodajalke – ne, njene deklice zdajle ni tu. Škoda. Pa drugič. Ko bo šla spet mimo, bo vedno pogledala in gotovo se nekega dne spet srečata. Do takrat pa se bo trudila, da do ljudi ne bo nikoli zoprna – no, ali pa vsaj čim manjkrat, če pa že, bo treba to vedno popraviti. Saj stari učimo mlade, in kakor v gozd kričiš, tako iz gozda odmeva.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media