VAŠA POŠTA
Sonja Senčar, Teodor Colnar, Antonija Senčar in Marija Rožanc (z leve).
Tovarištvo še živi
V Domu upokojencev Olmo v Kopru sta me 24. januarja letos obiskala Teodor Colnar, predsednik Krajevne organizacije društva izgnancev Koper, Izola, Piran in Ankaran, in Antonija Senčar, članica odbora te krajevne organizacije. Njunega obiska sem se zelo razveselila. Osvežili smo si spomin na drugo svetovno vojno, izgnanstvo družin v tujino, njihovo oziroma naše trpljenje v izgnanstvu in vrnitev nazaj v domovino. Z menoj v sobi je tudi Marija Rožac, članica Zveze borcev Koper, ki je bila kot 16-letno dekle v vasi prva aktivistka in kurirka z ilegalnim imenom Živa.
Vesela sem, da je naša generacija še vedno prepričana, da je življenje vrednota, in da se med nami čuti prijateljstvo. Včasih smo temu rekli tovarištvo. Zdaj sodobna družba, namesto da bi spodbujala sodelovanje in empatijo, od marsikoga terja več, kot zmore, zato ni čudno, da se porajata sebičnost in v prvi vrsti skrb za samega sebe in ožjo družino. Na ta način je seveda univerzalna dobrota odsotna, kar se očitno vidi iz dogodkov po svetu.
Kljub temu pa je še vedno dosti ljudi, na katere se lahko zaneseš in se zavedajo, da smo v osnovi soodvisni in je skupnost pomembna. Zahvaljujem se društvu izgnancev, katerega član sem, da se spomnijo vseh nas, ki smo zaradi starosti in bolezni pristali v domovih.
Kar zadeva moje življenje v Domu upokojencev Ptuj, enota Koper, kjer živim dve leti, sem zelo zadovoljna. Za nas je lepo poskrbljeno. Kolektiv doma se trudi, da nam polepša vsakdan. Hvaležna sem vsem uslužbencem, ki skrbijo za nas in nam lepšajo zadnje trenutke. Z veseljem se udejstvujem skoraj vseh dejavnosti. Rada sodelujem tudi pri prostovoljnem in ustvarjalnem delu.
Našim ljudem, ki odločajo o usodi starostnikov, pa bi želela naglasiti, da malo pregledajo deklaracijo o pravicah delovnega in izkoriščanega ljudstva. Tudi v domu imamo listo pravic. Imamo vse pravice in odgovornosti kot občani in državljani. V domu se trudijo, da jih v okviru svojih pristojnosti zadovoljijo, kar jim tudi uspeva. Vsi v domu smo mnenja, da bi morali vsi starostniki dostojanstveno in varno preživeti svoja zadnja leta, za kar bi morala poskrbeti država. Če je premalo domov, jih je treba zgraditi. Vsi tisti, ki odločajo, kako bo za starejše poskrbljeno, naj pomislijo, da se jim bodo še prekmalu pridružili. Leta neusmiljeno tečejo.
Ne morem mimo tega, da ne omenim nekaj utrinkov iz pesmice Čemerna starka. Zapisala jo je neka ženica na Škotskem. Ko so po njeni smrti medicinske sestre pregledovale njeno skromno zapuščino, so našle pesem. Vsebina jih je tako prevzela, da so pesem razširile v javnosti, in zdaj že lep čas kroži po medmrežju. Še posebej so me ganile naslednje misli:
Nad mano se zgrnejo temni oblaki, moj mož je mrtev. Ko se zagledam v prihodnost, se vsa naježim. Moji otroci se oddaljujejo, imajo svoje otroke, mislim na vsa pretekla leta in na ljubezen, ki sem jo poznala. Zdaj sem starka. Kako kruta je narava. Starost je šala in iz človeka naredi norca. Telo usahne, privlačnost in moč izgineta. Tam, kjer sem nekoč imela srce, je zdaj kamen. Mislim na vsa tista leta, ki jih je bilo premalo in so prehitro minila, in sprejemam neizogibno dejstvo, da nič ne more trajati večno.
Vsi, ki ste danes še mladi, se spomnite na to pesem, ko naslednjič srečate starejšo osebo in se je morda otresete, ne da bi pogledali v njeno mlado dušo. Vsi boste nekega dne na našem mestu.
