Preobrazba, pa ne stilska
Kar naenkrat je Lena ugotovila, da je tu vendar še on, njen večdesetletni mož in oče njenih otrok!
»Ha, navadila sem se nanj kot na stare copate, da še opazila nisem, kako spreminjajo barvo – in kako sem jih pošvedrala!« je rekla Sonji pri kavi tisto dopoldne.
Sedeli sta v Vodnikovem hramu, tam se pač ustavijo gospe, ko opravijo nakupe na trgu – in če se jim ne mudi. Leni se zdaj ni mudilo, ne kuha več!
»Kako ne kuhaš več?« je vprašala prijateljica.
»No, odkar se je odselil Teo, mi ni več treba ...«
»Kaj pa reče Miro? Kje pa je on?«
»Oh, vse dopoldneve preživlja s svojimi športniki in še všeč mu je, da ga doma ne čaka kosilo – vedno je nergal, ko sem še kuhala za otroke, da zaradi njega že ne bi bilo treba vsega tega.«
»Aja?« je rekla Sonja in potem sta utihnili.
Ta »aja« Leni ni dal miru – le kaj je mislila s tem? In besedica je odmevala v njej in kot vroča voda na snegu kopala vedno večjo luknjo v Leninem srcu. Zakaj pa Miro ni tečen kot drugi moški in ne zahteva svojega reda v gospodinjstvu? Kje pa hodi vse dopoldneve in s kom? Kje pa je – in s kom?
Nezaupanje je kot luknja v nogavici, samo da se premakneš, se poveča. Prej ni nikoli mislila na to, kje je njen mož, dovolj dela je imela v mladosti s službo, domom, otroki in kuhanjem, da je bila res polno zaposlena. Ko sta starejša dva odšla in začela živeti samostojno, sta sicer nastali v domu neka tišina in praznina, vendar je bil tu še Teo in jo popolnoma zaposloval. Vedela je, da temu načinu sožitja rečejo »hotel mama«, vendar je to ni zanimalo. Teo je bil tako priden, tako pameten, tako uspešen, da je potreboval njeno podporo res na vsakem koraku. Kje bi pa dobil žensko, ki bi mu vsak dan zlikala srajco, včasih tudi dve, in to tiste zahtevne bombažne srajce, za katere moraš res imeti znanje in potrpljenje? Katera ženska bi mu jih pa likala vsak dan? Samo mama! Ja, Lena je bila ponosna na to, Miro pa ji je včasih mimogrede navrgel, da se njenega zlikanega sinčka ne bo upala niti dotakniti nobena normalna ženska, da ga ne zmečka. No, Lena je bila prepričana, da nič hudega – vse te površne, malomarne, lagodne ženske naj kar držijo roke stran od njenega sina! Bo že ona skrbela zanj in njegove srajce, njej ni težko. Pa je kljub temu odšel od doma in od nje, si moreš misliti! In ni si našel kakšne skrbne, potrpežljive gospodične, ki bi ljubeznivo prevzela skrb zanj in njegove srajce – prav nasprotno! Že pred pol leta se je začel čudno vesti, puščal si je lase na prej vedno vzorno urejeni glavi – in tik pred selitvijo je šel v službo v navadni športni majici. In se je smejal materini skrbi.
Leni se je res podrl skrbno zgrajen svet vrednosti, ko je spoznala Ino – malomarno bitje v raztegnjeni majici, izpod katere se je očitno namenoma stalno kazala naramnica na levi rami, in v premajhnih pajkicah, ki so nazorno več odkrivale kot zakrivale. Teo pa se je materinim pripombam samo smejal in veselo dodal, da hvala lepa, ni treba večerje, gresta na horseburger. Tudi Miro se ji je smejal in dodal, da si odrasli moški od mletega mesa še ne pokvari želodca in naj jo vendar malo manj skrbi, da se bo njen zlati sinko že znašel.
Potem je Lena naredila inventuro svoje preteklosti in svojih kastrol in piskrov in ugotovila, da res ni imela prav. Moža je puščala, da je hodil, kjer je hotel, in skrbel sam zase, kakor je vedel in znal, ona pa se je vsa vrgla v skrb za otroke. Za odrasle, seveda!
Ja, odslej bo vse drugače. Zamenjala bo lonce za lončke in velike kastrole za majhne kozice – za dva. No, obdržala bo veliko posodo za sarme in golaž – včasih bo še stregla otrokom, če bo tako naneslo. Drugače pa bo zdaj svoje gospodinjstvo prilagodila sebi in možu. Kuhala bo za dva. In kuhala bo jedi, ki jih ima Miro rad, da bo z veseljem sedal za domačo mizo. In ne bo jokala za starimi časi in otroki, ampak bo mislila na moža in nase.
»Me prav zanima, to bo cela preobrazba,« je rekla Sonja naslednji teden. »Skrbno te bom opazovala, če bo res!«
»Ti kar opazuj in me takoj ustavi, če bom zašla na stara pota!« je rekla Lena. Mi pa zdaj lahko ugibamo, kako in koliko časa traja taka preobrazba – prav nič stilska, ampak res v srcu in kosteh in dejanju in nehanju in povsod.
Mogoče pa bomo imeli priložnost še kdaj pokukati v mali svet sosede Lene ...
