Kaj pa mali človek?
Večina ljudi ne mara politike, kar ni nič čudnega, glede na to, kaj se dogaja. Pričakovanja številnih Slovencev so bila po osamosvojitvi Slovenije res velika, očitno prevelika. V začetku 90. let je bila naša dežela med najbolj razvitimi med bivšimi jugoslovanskimi republikami in tudi na širšem Balkanu. Danes nas počasi prehiteva že Romunija. Imeli smo prednost, vendar smo jo zapravili. Po zadnjih televizijskih oddajah o korupciji v zdravstvu in o tem, kako je prišlo do bančne luknje, je jasno, da so za to v veliki meri krivi posamezniki, ki so na račun ljudstva nesramno obogateli z lastninjenjem družbenega premoženja in najemanjem kreditov, ki jih bomo morali poplačati davkoplačevalci. Slovenija je postala druga Švica le za peščico izbrancev. Pri teh rabotah pa je neposredno ali posredno sodelovala tudi politika, saj jih ni preprečila.
Na stotine milijonov je poniknilo, pa nikomur nič. Čeprav organi pregona govorijo, kako delajo, bo po toliko letih vse težje najti krivce. Ves ta čas, še posebej v krizi, pa je politika jemala malemu človeku. Zmanjševala socialne pomoči, pogrebnine, pokojnine. Ves čas tudi gromi, kako se povečuje prispevek iz proračuna za pokojnine, čeprav to ne drži. Toda problem niso pokojnine, prejemajo jih ljudje, ki so gradili to državo in plačevali prispevke, problem je v korupciji, kjer poniknejo milijoni, pa nihče tega ne prepreči.
Na žalost so se v zadnjih desetletjih povečale razlike med revnimi in bogatimi. Okrog 30 tisoč ljudi pri nas živi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, to število pa se še povečuje. Med pacienti ambulante Pro Bono je poleg brezdomcev in izbrisanih vse več delavcev, ki delajo, vendar jim delodajalci ne plačujejo prispevkov za zdravstvo. Upokojeni zdravnik Aleksander Doplihar, ki že 17 let kot prostovoljec vodi ambulanto Pro Bono v Ljubljani za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, zameri državi, ker krči pravice zaposlenih, veča pa pravice kapitalistov, menedžerjev in politikov. Čeprav bi morala država skrbeti za vse ljudi, deluje proti malemu človeku.
Pred nami so predčasne volitve. Politiki se nam bodo spet dobrikali, nas prepričevali in obljubljali. Zadnje jim gre še posebej od rok oziroma od ust. Bolj kot to, kar govorijo, je pomembno, kaj so do zdaj naredili, na primer za upokojence. Odločitev potem ne bo težka.
