Uspešen športnik in človek z velikim srcem

Zgodbe | maj '18

Jože z ženo Marijo in vnukom Panom

»Nikoli se ne smeš zapustiti in obupati,« pravi Jože Okoren iz Trebnjega, ki bo septembra praznoval sedemdeseti rojstni dan, prav na ta dan bo minilo tudi petdeset let življenja na invalidskem vozičku. Po operaciji na hrbtenici se je na dvajseti rojstni dan zbudil kot paraplegik. Kaj je to pomenilo za mladega fanta, polnega življenja, si lahko predstavljamo, a se zaradi tega ni predal. Po medicinski rehabilitaciji se je odločil za šport, za njim je bogata športna kariera. Že od tekmovalnega obdobja naprej si je prizadeval za priznanje in razvoj športa med invalidi. Vse do danes se bori tudi za boljše življenje, zdravje in razumevanje invalidov pri nas.

Jože Okoren je sodeloval kar na treh paraolimpijskih igrah in številnih svetovnih in evropskih igrah predvsem v atletiki. Osvojil je dve paraolimpijski medalji v metu diska: leta 1972 v Heidelbergu v Nemčiji bronasto – to je bila prva medalja za Jugoslavijo, leta 1980 v Arnheimu na Nizozemskem pa srebrno. Na domačih in mednarodnih tekmovanjih je prejel več kot 200 odličij in številna priznanja. Lep čas je bil evropski rekorder v svoji paradni disciplini. Igral pa je tudi košarko na vozičkih in bil dolgoletni reprezentant in kapetan. Vse to je dosegel v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, ko se je pri nas šport invalidov šele začel razvijati. Na prvem tekmovanju v tujini leta 1971 na Dunaju so naši športniki pri drugih tekmovalcih videli, da za šport uporabljajo posebne vozičke pa predelana vozila in razne ortopedske pripomočke, ki jih pri nas ni bilo. »Moj debi na prvi mednarodni tekmi je bil uspešen, saj sem osvojil naslov prvaka v metu diska,« pove Jože. Po prihodu domov so želeli dosežen uspeh predstaviti širši javnosti, vendar so bili mediji takrat do njih zadržani.

Šport pomaga invalidom

Jože je kmalu spoznal, kako pomemben je šport za invalide, saj pomeni gibanje, druženje, osebno rast in priznanje v družbi. Že pri triindvajsetih letih je postal član komisije za rekreacijo in šport invalidov pri takratni republiški zvezi. Bil je ustanovni član Zveze paraplegikov Slovenije, dolgoletni podpredsednik in vodja športa pri zvezi, štiri mandate je bil podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja in še bi lahko naštevali. V osemdesetih letih je pomembno vplival na razvoj športa paraplegikov v takratni skupni državi kot sekretar Zveze paraplegikov Jugoslavije. Dokazal se je tudi kot uspešen organizator domačih in mednarodnih tekmovanj, bil je vodja organizacij dveh evropskih prvenstev v košarki na vozičkih pri nas. Bil je tudi mentor številnim mladim športnikom. Za svoje delo je prejel mnogo priznanj, med drugim tudi priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antona Samarancha in nagrado Stanka Bloudka, najvišje priznanje za šport v Sloveniji.

Na športne uspehe mu je ostal posebej v spominu sprejem pri predsedniku Titu, potem ko je leta 1972 v Nemčiji osvojil prvo paraolimpijsko medaljo za Jugoslavijo. V dar je dobil zlato uro, ki še danes kaže točen čas. Leta 1980 je doživel tudi veličasten sprejem športnikov invalidov v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. Vse to je Jožetu dalo novo energijo, nadaljeval je treninge, vse bolj pa se je vključeval tudi v organizacijo na športnem in socialnem področju. Ves čas ga je gnala želja po pridobivanju novih znanj, tako je leta 1997 opravil šolo športnega menedžmenta.

Čez noč postal paraplegik

Preden je postal paraplegik, se Jože ni ukvarjal s športom. Na podeželju športa niso poznali, ampak le trdo kmečko delo. Rodil se je v Krogih nad Šentrupertom, kasneje pa se je družina, kjer je bilo šest otrok, Jože pa najstarejši, preselila v bližnjo vas Draga. Po osemletki se je zaposlil v trebanjski Kemoopremi, sedanjem Trimu, in se ob delu izučil za elektro-argonskega varilca. Bil je zelo delaven, delal je v treh izmenah in potem še doma na kmetiji, saj je bil oče bolehen, zato je prijel za vsa težja dela. Danes razmišlja, da je bilo verjetno tega preveč. Čeprav je zvečer legel v posteljo še zdrav, se je na ponedeljkovo jutro, bilo je 26. februarja 1968, zbudil skoraj popolnoma hrom od pasu navzdol. Domači so šli po pomoč k zdravniku, ki pa jih je odpravil le z nekimi tabletami, rekoč, da gre verjetno za gripo. Ker se je po dveh dneh stanje poslabšalo, ga je napotil v bolnišnico. V tistih časih je bilo težko najti prevoz, zato so prosili znanca iz bližnjega Šentruperta, ki je že imel fičko. Jože je bil visok meter devetdeset in komaj so ga stlačili v avto. Iz Novega mesta so ga z rešilnim avtomobilom odpeljali v Ljubljano na nevrološko kliniko, kjer se mu je po nekaj tednih zdravljenja stanje začelo popravljati, premestili so ga v takratni Zavod za rehabilitacijo invalidov Soča.

Jože Okoren v sredini, ko je leta 1973 na Dunaju osvojil naslov evropskega prvaka v metu diska.

Vzrokov za nenadno ohromelost zdravniki nikoli niso odkrili. »Izboljšanje v Soči je bilo kratkotrajno, sledila je operacija hrbtenjače in zbudil sem se kot paraplegik, zato sem se spet vrnil v Sočo, kjer sem srečal fante, s katerimi sem se družil že pred operacijo. Spraševal sem jih, koliko časa so že na vozičku, in eden izmed njih je šaljivo dejal, da je prvih petdeset let malo težje, potem gre,« se spominja Jože in kar ne more verjeti, da je od tedaj minilo skoraj 50 let. Že na medicinski rehabilitaciji se je srečal s športom, še posebej se s hvaležnostjo spominja prof. Bojana Hrovatina, pionirja športa invalidov, ki je vodil šport v Soči. Jože se je preizkušal predvsem v košarki na vozičkih in atletiki. Pokazal je veliko interesa in tudi talent za atletiko, zato so ga že zgodaj vključili v tekmovanja. Takrat je bila ustanovljena sekcija paraplegikov Slovenije, iz katere je nastalo društvo paraplegikov, kasneje pa se je preimenovalo v Zvezo društev paraplegikov Slovenije – tako so lažje organizirali razna tekmovanja.

Predan društvu in ponosen na družino

V Soči je Jože naredil šoferski izpit, si na kredit kupil fičko in se vrnil domov, še vedno pa je bil zelo veliko v Ljubljani, zato si je kasneje tu našel stanovanje. Na rehabilitaciji v Soči je spoznal tudi Marijo, ki je kot medicinska sestra delala na oddelku za paraplegijo, doma pa je bila s Ptuja. Poročila sta se leta 1980 in naslednje leto dobila sina Uroša. Preselila sta se v Trebnje, kjer je Marija našla novo službo, Jože pa je bil vse bolj dejaven v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, ki so ga tudi na njegovo pobudo ustanovili leta 1979. Zelo si je prizadeval za društvene prostore in tako so se leta 1995 selili na novomeški Novi trg. Čez čas se je izkazalo, da so premajhni, poleg tega so člani imeli težave s parkiranjem. Z veliko Jožetove zavzetosti in tudi iznajdljivosti so v bližini dijaškega doma v Novem mestu začeli graditi svojo stavbo, v katero so se preselili leta 2005. V društveni hiši, ki meri okrog 200 kvadratnih metrov, imajo tudi manjše stanovanje, ki omogoča začasno rešitev za novega člana, da lahko doma počasi zanj prilagodijo stanovanje.

Društvo združuje 110 članov vseh starosti, ki imajo izključno poškodbo hrbtenjače. »Zelo pomembni so prevozi članov k zdravniku ali po drugih opravkih, zato imamo kombi in osebni avto, ki sta posebej prilagojena,« ponosno pove Jože. Na leto naredijo tudi do 90.000 kilometrov. Sicer pa v društvu skrbijo za druženje, člane seznanjajo z novostmi na področju zakonodaje, organizirajo razna preventivna predavanja za člane in svojce. V Novigradu imajo celo apartma, ki ga člani plačajo po sindikalni ceni. Posebno mesto v društvu ima šport, člani lahko izbirajo med pikadom, šahom in organiziranimi treningi košarke na vozičkih, ženske pa rade ustvarjajo ročna dela. Zadnja leta so kar nekaj članom pomagali tudi pri nabavi prilagojenega vozila, da so postali bolj samostojni in razbremenili svojce.

Jože Okoren je že peti mandat predsednik društva, v tem času so pomagali mnogim paraplegikom in tetraplegikom na najrazličnejše načine, predvsem s ciljem, da bi zaživeli kar se da samostojno in dostojno življenje. Ko je Jože pristal na vozičku, so ga mnogi pomilovali, danes ga lahko le občudujemo, kaj je dosegel in kaj vse je storil za mnoge invalide, ki jih je doletela podobna usoda. S svojim optimizmom, zagnanostjo in humorjem, predvsem pa z velikim srcem je zgled drugim.

Ustvaril si je tudi družino in zdaj ga razveseljuje že vnuk Pan, ki obožuje svojega dedija. Pred kratkim mu je izbral barvo novega invalidskega vozička. Tako se Jože še bolj s ponosom pelje tudi do zidanice in vinograda v Krogih, kjer dela, kot se rad pošali, od pozne jeseni do pomladi, namreč skrbi za cviček v kleti, preostali del leta pa delata žena in sin.

Jožica Dorniž


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media