Solata je zdrava
Navadna dolgolistna solata je bila zagotovo del človekove prehrane, še preden je ta izumil krožnik. Viri iz antike navajajo solato (lat. Lactuca sativa) tudi kot zdravilo. Grk Herodot je dobrih 400 let pred našim štetjem zapisal, da je sok vrtne solate zdravilni napitek, starogrški in rimski modreci zlasti poudarjajo njeno pomirjevalno vlogo za dober spanec. Še pred njimi so uspavalno slavo solati peli stari Perzijci. Rimski cesar Avgust je bil prepričan, da ga je solata ozdravila hude bolezni, zato ji je dal postaviti celo spomenik.
Solata je torej zdrava hrana in pravcato varno zdravilo brez stranskih učinkov za srčno mišico in druge organe. Načelno solate delimo na štiri glavne skupine: glavnate solate, vezivke (rimske solate), berivke in rezivke. Vsaka skupina ima več podskupin; nekatere lahko sejemo samo spomladi ali jeseni, spet druge pobiramo vse leto.
Glavnate solate delimo na krhkolistne in mehkolistne solate. Prve naprej delimo še na batavije, ki so svetlo zelene do rumeno zelene barve, ter na veliko bolj poznane ledenke, ki so temnejše zelene barve. Mehkolistne solate hitreje dozorijo, teden ali dve prej, dajejo manj pridelka, a imajo izrazito mehko strukturo listov.
Za berivko je značilno, da njeni listi hitro rastejo, zato vedno nabiramo mlade liste. Že beseda pove, da je berivka solata, ki jo odtrgamo z roko, jo oberemo. Njej podobna je rezivka, ki jo režemo. Pri obeh pa pobiramo predvsem mlade solatne lističe. Za solate, ki spadajo v skupino rezivk, je značilno, da ne delajo glav, temveč ostanejo v stadiju rozete.
Prav posebna vrsta solate je vezivka (lat. Lactuca Sativa var. Longifolia). Poznamo jo tudi pod imenom štrucarka ali ob upoštevanju izvora tudi romanska solata ali še natančneje – rimska solata. Pradomovina te solate je menda grški otok Kos, kjer je bil doma slavni grški zdravnik Hipokrat, zato je tudi angleško ime zanjo Cos lettuce. Toda risbe te solate so našli tudi v egipčanskih grobnicah, kar kaže, da je zelo zelo stara. Za vezivko je značilno, da oblikuje pokončne podolgovate glave, ki so na vrhu rahlo sklenjene. Njeni listi so gladki in imajo poudarjeno listno žilo. Vse sorte rimske solate bolje prenašajo vročino, zato so to predvsem poletne solate. S prehranskega vidika je ta solata najbogatejša. Ima namreč petkrat več vitamina C kot ledenka, nekajkrat več vitamina A ter toliko folne kisline ali vitamina B9, da že z enim obrokom zadostimo do 40 odstotkov dnevne potrebe po folni kislini. Med minerali je še zlasti veliko kalija za dobro srce in magnezija ter kalcija, železa in silicija. V njej so tudi žveplo, natrij, baker in druge rudnine.
Kaj je v solati pomembno za zdravje?
Najprej moram omeniti klorofil, ki ji daje zeleno barvo. Klorofil pozitivno učinkuje na vse celice našega organizma, deluje proti krčem ožilja in znižuje krvni tlak. Spada med antioksidante in uravnoveša dejavnost srčne mišice: krepi dejavnost srca in ga umiri, ko je to potrebno. V strokovnih knjigah navajajo, da je to edinstven primer ter da nobeno zdravilo ne more delovati na podoben način.
Vezivka ima izredno močna antioksidanta – lutein in zeaksantin, ki preprečujeta degeneracijo rumene pege na očesni mrežnici. Zanjo specifična je tudi sicer zelo redka snov – laktukaksantin, za katerega so ugotovili, da močno zavira delovanje virusa Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
V vezivki in nekaterih drugih solatah so tudi kavčuku podobne snovi: laktuin, grenčina laktucin, latucerin, laktukopikrin in podobne snovi, ki pomirjajo, delujejo blago protibolečinsko in pomirjevalno. V svežih vezivkinih listih (v soku) je po navedbah finskega naravoslovca in filozofa zdravja in bolezni Are Waerlanda neka snov, ki je ni imenoval, a je trdil, da preprečuje in celo zdravi škodljive posledice radioaktivnega sevanja. Rimska solata ima tudi nekaj salicilne kisline, ki deluje podobno kot aspirin. Zavira namreč delovanje ciklooxigenaze-2 (COX-2), to je encima, ki mu pripisujejo krivdo za vnetja, nekatere vrste raka in srčna obolenja.
Solata vseh vrst
Solate imajo razmeroma velik volumen, zato povečujejo količino blata, ki se zmehča in olajša iztrebljanje. Zato solato priporočajo pri kroničnem zaprtju. Solata poveča količino alkalnih ostankov v krvi, kar hkrati pomeni, da preprečuje zakisanost krvi. Ima malo snovi za nastajanje sečne kisline, hkrati pa je dober diuretik, zato je zelo primerna za vse, ki bolehajo za protinom (putiko). Zaradi obilice vlaknin veže strupene in maščobne snovi, zato pomaga tudi pri hujšanju.
Ali ste vedeli, da zunanji listi solate vsebujejo več snovi kot notranji? Največ vsebnosti ima solata, ki jo sproti režemo, nekaj manj pa ledenka in obarvana solata. Čim temnejši so listi, tem več zaščitnih antioksidantov imajo v sebi. Vendar pazimo: solata, pridelana v rastlinjakih z obilico umetnih gnojil, ima kar petkrat več škodljivih nitratov kot tista, pridelana pod milim nebom.
Solato vedno uporabimo sproti, saj že po 12 urah izgubi več kot polovico vseh hranilnih snovi, po 24 urah pa že več kot 90 odstotkov snovi, če je nepravilno skladiščena. Pred uporabo posamezne liste samo operemo, natrgamo, torej ne narežemo, in okisamo.
