Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
ODLAGANJE ZADOVOLJITVE
Naročnica, ki se je upokojila pred dobrim letom, je prišla po pomoč. Je ljubiteljska slikarka in je slikala že, ko je hodila še v službo, zdaj se pa hoče temu konjičku v celoti posvetiti. Težave ima, ker se navdušeno zažene v delo, potem pa jo veselje hitro mine. Če bi hotela biti res dobra, bi morala vložiti tudi trud in vztrajnost, to pa ji ni preveč všeč. Šele zdaj ugotavlja, da je tako vedno delovala v življenju. Želi si spremembo, pa ne ve, kako.
V pogovorih sva odkrili tudi njene delovne navade. Vsakokrat najprej posveti prvo uro prijetnejšim opravkom, potem pa se še naprej bolj ali manj izogiba manj prijetnim opravilom. Seveda temu sledijo slabi občutki, ker delo ni narejeno, kot si želi, za nameček se potem počuti krivo in nesposobno. Predlagala sem ji, da zamenja vrstni red spoprijemanja z delom, če želi drugačne rezultate. Odlaganje zadovoljitve namreč pomeni razporejanje trpljenja in užitka na tak način, da najprej opravimo s trpljenjem in ga tako premagamo. To je edini zadovoljivi način življenja, navaja S. Peck, ameriški psihoterapevt. Tega načina delovanja se večina otrok nauči že zelo zgodaj. V osnovni šoli izmojstrijo odlaganje zadovoljitve tako, da najprej naredijo domačo nalogo, šele potem se igrajo ali gledajo televizijo. Ne potrebujejo staršev, da bi jih opominjali, kaj morajo storiti. V srednji šoli pa tako vedenje mladostnika nedvomno pričakujemo. Se pa ravno v tem obdobju pokaže, da nekateri učenci te sposobnosti nimajo. Imajo slabe ocene, a ne zaradi nezmožnosti, ampak preprosto zato, ker se ne učijo. So težavni, njihov moto pa je: Uživaj zdaj, plačaj ceno kasneje. Pri takšnem odnosu ima precejšnjo vlogo vzgoja staršev.
Ko sva se pogovarjali z bralko o njenem otroštvu, sva ugotavljali, da sta ji teta in mama, s katerima je živela, skušali ustreči v vsem, njena muhavost ni bila ustrezno obravnavana, zato je tak način ohranila tudi v poznih letih. Na področjih, kjer bi morala vložiti trud, se je preprosto prepričala, da to ni zanjo, in iskala prijetnejšo in krajšo pot do uresničitve. Zdaj pa je močno motivirana, da bi ji v slikarstvu uspelo, zato bo pri šestdesetih letih spremenila prepričanja in se spoprijela sama s seboj tako, da bo zadovoljna.
