Konec šole, skrbi in vse drugo

Prosti čas | jun. '18

»Res ne razumem, kakšne skrbi imajo odrasli,« je rekel babici petošolec Žiga, enajstletni fantič, ki ima toliko skrbi. Šola pa košarka pa glasbena pa še vse drugo ... »Ko bo konec šole, me ne bo skrbelo nič več!«

Ni še do konca premislila trpljenja tega otroka, ko je dobila sporočilo ljube vnukinje, gimnazijke, da se bo rada odzvala babičinemu vabilu in bo rada poklepetala z njo, ampak šele po drugem četrtku, do takrat ima vse trenutke zasedene. Šola pa pevski nastopi pa še avtošola in vse drugo … »Ko bo konec šole, bo dovolj časa za vse ...«

Babica je slišala in premišljevala v svojem srcu. Njeno dovoljenje za vožnjo po cestah je spomladi srečalo abrahama in njeno maturitetno spričevalo bo imelo letos zlato obletnico – kako je zdaj z njenimi skrbmi in časom? Pol stoletja od takrat, ko smo mislili, da smo odrasli in da so vse hude skrbi za šolo in za vse drugo za nami.

Vse drugo ... Najbrž je skrivnost v tem! In seveda v tem, da šole nikoli ni konec – življenje je šola do zadnjega diha.

»Nič ne bom govoril, boš že videla,« je odgovarjal umirajoči oče na vprašanje, kaj premišljuje.

Priti moraš do naslednjega ovinka, da vidiš pogled od tam, in ti je v hipu vse jasno. In do naslednjega križpotja se spet učiš, spoznavaš nove kamenčke na poti in zagledaš nove razglede, nov pogled na isto pokrajino pod seboj z novega zornega kota, spet malo drugačen uvid v isto resničnost, nov pogled na znano sliko … Spet se učiš o tistem, kar si mislil, da že poznaš …

In skrbi! Kakšne skrbi bi pa lahko imela ena babica – jutri ne bo vprašana, ne piše nobenega testa, ni ji treba prinesti v šolo nobenega domačega branja, nobenega plakata, nobene zgibanke in nobene projektne naloge. In ne more zamuditi službe, nima več nobenega šefa in nobenega sestanka, nihče več ne more nad njo izvajati mobinga, ne more izgubiti službe in ne grozita ji izgorelost in bolniška. Še mesečni dohodek ji redno pošiljajo kar na dom in ga bodo pošiljali, dokler ne propade država. Ima zdravstveno zavarovanje, streho nad glavo in toliko oblek, da jih ne bo ponosila do smrti. Nihče nič noče od nje in sama razpolaga s svojim časom in denarjem in gre, kamor hoče, in dela, kar hoče.

»Komaj čakam, da bom v penziji,« je zadnjič zavzdihnil tretješolec. Ker tisti, ki so v penziji, ob četrtkih dobijo vse ceneje in lahko gredo v trgovino dopoldne, ko jagod v akciji še ne zmanjka. In se jim nikoli nikamor ne mudi. In so lahko vedno doma, če sneži ali če dežuje ali če se človeku nikamor ne ljubi ali če imajo na skrbi bolnega vnuka. »Kje boš jutri, babica?«»Najbrž čuvam tvojo gripo, kaj misliš?«

 In je v hipu vse preprosto in obvladljivo. Res, penzija je najlepši čas v življenju!

To dopoldne sta pomerila in fotografirala nove kopačke, skuhala karamelno mleko za bolnika, pojedla jagode (ker jih dopoldne ni zmanjkalo), zdaj si izmišljujeta jedilnike, ki zahtevajo čas in potrpežljivost, fantek se uči, kako nastane bezgov sirup, in babica, kako sestaviš rubikovo kocko, ki je pravzaprav radirka. Še kitara čaka, vadil bo, saj ima drug teden nastop in bolniška ni opravičilo za neznanje ...

Pol stoletja odraslosti z obema izpitoma v roki, z zrelostnim in šoferskim, je babici prineslo marsikatero spoznanje in zgladilo skoraj vse njene ostre robove. Zdaj razume, kako se je morala pred desetletji tista stara mama v majhni hiši ob potočku potruditi, da se ni razjezila, ko ji je pubertetnica potresla kolofonijo po buhteljnih ali končala čiščenje zidanega štedilnika s krpo, namočeno v kis! Buhteljni so šli v smeti, štedilnik smo še enkrat očistili, jeze pa ni bilo! Stara mama je imela čas in široko, ljubeče srce. In potrpežljivost, ki so jo prinesla leta.

Tako zdaj babica potrpežljivo posoja svoj pametni telefon, da fantje na njem gledajo nogometne tekme v živo ali v 'paper artist' rišejo brke na njene fotografije … In mimogrede jim poskuša prav prikrito, skrito v povedku, vcepiti kakšno misel, ki naj bi jih spremljala vse življenje.

Kajti babico marsikaj skrbi, popolnoma drugače, kot mislijo vnuki. Veliki otroci, velike skrbi – pravi pregovor. Da o vnukih ne govorimo.

Vendar babica molče gleda mladino: »... Nič mu ne povejmo, da se bo stopila, da se v drobno kapljo kmalu bo prelila. Naj otresa hlačke, smeje se čez breg in lovi v ročice drobni beli sneg.«

Ko si star, tudi otroške pesmice razumeš drugače ...

Mira Dobravec 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media