Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
STRAH PRED PSI
Naročnica se je dogovorila za srečanje z menoj zaradi osemletne vnukinje. Deklica se namreč na smrt boji psov, zato bi ji babica rada pomagala. Vsak sprehod na prostem postane težava, saj je veliko sprehajalcev, ki imajo tudi štirinožnega spremljevalca. Najhuje je, če kateri od njih prosto teka naokrog. Takrat se dekličin strah in nemir še povečata, saj se boji, da bi pes prišel do nje in ji kaj hudega naredil.
Kadar je strah pred psi tako močan, kot je pri tej deklici, govorimo že o kinofobiji. Otroku, pa tudi odraslim osebam, onemogoča sproščene dejavnosti na prostem. Strah lahko izvira iz negativnih izkušenj (pasji ugriz), velikokrat pa se prenese z odraslega na otroka. V tem primeru se dekličina mama ravno tako boji psov. Pogovor s starši je zelo pomemben, saj nam lahko osvetli marsikaj, kar vpliva na njihovega otroka.
Pri odpravljanju strahu je zelo pomembno, da ne silimo osebe k stiku z živaljo, češ, saj kuža ne bo nič naredil. Strahov, ki so tako močni in trajajo že tako dolgo, ne moremo odpraviti samo z dobro voljo in nekaj dotiki. Delamo počasi, tako kot ustreza tistemu, ki se psa boji. Na vsak korak mora pristati sam, ne da ga silimo. Srečanja se odvijajo v naravi, kjer postopno pridobiva zaupanje do psa. Otrok najprej vodi kužka na zelo dolgi vrvici in hodi daleč za njim. Seveda imam tudi jaz psa istočasno na svojem povodcu. Vrvico počasi krajšava, vendar le, če se otrok strinja. Kasneje ob trikih in vajah poslušnosti vidi, da je pes pod kontrolo, da uboga in ne bo naredil česa nepredvidljivega. Napredek se začne, ko pripravimo otroka do dotika. To počasi privede do medsebojnega zaupanja. Pogovorimo se o pasji govorici telesa in opazujemo našega in tudi druge pse. Z razumevanjem dogajanja dobi otrok večjo samozavest, saj je presegel nekaj, kar ga je dolgo omejevalo. Obenem pa sodelovanje z živaljo omogoča otroku veliko koristi: povečuje empatijo, pomaga pri rasti in razvoju drugega živega bitja, krepi medsebojno zaupanje in povezanost, krepi socializacijo in uči brezpogojnega sprejemanja, česar so zmožne samo živali. Ne zanima jih namreč, kako je oseba videti ali kaj reče. Živali ljudi sprejemajo brez obsojanj, ne poznajo zamer in psiholoških iger, ki so prisotne med ljudmi ...
