O dolgotrajni oskrbi starejših v luči SHARE
STARANJE V EVROPI
Ko sem sam prišel na Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER) in prestal nekaj prvih preskusov in iniciacij, je bila prva tema, kamor me je dr. Boris Majcen, direktor inštituta, »potunkal«, prav dolgotrajna oskrba starejših. Razlog je seveda jasen: SHARE prinaša ključne informacije (vsaj) trem ključnim reformam, ki jih v Sloveniji obljubljajo že desetletja – pokojninski, zdravstveni in reformi sistema dolgotrajne oskrbe starejših.
Prva večja tema je bila razmerje med neformalno in formalno oskrbo ter potrebe po takšnih tipih oskrbe. Naši takratni izračuni so potrdili in opozorili na velike potrebe po dolgotrajni oskrbi v Sloveniji in bili kasneje tudi jedro priprave predloga reforme na tem področju, kot je v televizijskih pogovorih poudarila Tatjana Buzeti, direktorica direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje. Povedano s številkami, v Sloveniji med populacijo, starejšo od 50 let, prejema neko obliko dolgotrajne oskrbe okrog 78.000 ljudi ali okrog 10 odstotkov skupne populacije pri tej starosti. Če gledamo tiste, ki jih tudi literatura opredeli kot »starejše«, torej na primer populacijo, staro nad 65 let, je takšnih, ki prejemajo neformalno oskrbo, okrog 51.000 oziroma okrog 15 odstotkov.
Razmerje med formalno in neformalno oskrbo je tema, ki še danes buri znanstvene duhove. Nekaj študij je pokazalo, da neformalna oskrba nadomešča formalno (in obratno), nekatere druge pa, da se obe obliki med seboj podpirata. Vsekakor pa so dejavniki, ki najmočneje določajo tako vrsto kot intenzivnost oskrbe, dovolj jasni: najmočnejši vpliv imajo potrebe (zdravstveno stanje oskrbovanca in njegove omejitve vsakdanjega življenja, da na primer težko vstaja, se hrani, obuva in skrbi zase) ter dostopnost oskrbovalcev. Slovenski tip oskrbe je s svojim poudarkom na neformalni oskrbi in družinskih vezeh nekoliko bližje sredozemskim državam kot večini vzhodnoevropskih držav.
Z dobrim sistemom manj za zdravstvo
Zanimivo je bilo pred kratkim brati študijo treh španskih raziskovalcev, ki so dokončno odgovorili na pomembno vprašanje javnih politik in reform: dokazali so, da boljši sistem dolgotrajne oskrbe vodi tudi do znatnega zmanjšanja stroškov zdravstvenega sistema. Kar 11 odstotkov odstotkov bolnišničnih izdatkov lahko prihranimo z učinkovitejšim sistemom dolgotrajne oskrbe. Nekaj, kar bi moralo naleteti na veliko pozornosti tudi pri nas, saj prinaša ključno informacijo za sprejem resnih ukrepov tako glede zdravstvene kot dolgotrajne oskrbe.
Še ena velika tema so sami oskrbovalci. Zanimivo je, da je veliko študij ugotovilo, da dajanje oskrbe slabša zdravje dajalcev oskrbe, splošna krilatica, da »se bolje počutijo tisti, ki dajejo, kot tisti, ki jemljejo«, tu torej ne drži. Nasploh je tu velika razlika med dajanjem oskrbe znotraj družine in zunaj nje oziroma gospodinjstva, pri prvem gre bolj za neko nujo, ki je velikokrat povezana s slabšim počutjem obeh družinskih članov, pri drugem pa za izkaz pomoči, ki ga dajejo tisti, ki so boljšega zdravja in lažje odrinejo na pot in pomagajo pri oskrbi. Tudi sicer pa položaj neformalnih oskrbovalcev v Sloveniji sistemsko ni urejen, kljub temu da le-ti prevzemajo pomembno vlogo pri pomoči pri različnih dnevnih opravilih starostnika.
Naj zaključimo, čeprav je na tem področju še mnogo velikih tem. Žal sta moje delo in spremljanje razprav vse od začetkov na IER potrdili, da stanje na tem področju v Sloveniji ni rožnato. Področje dolgotrajne oskrbe starejših je bilo dolgo jetnik premetavanj med ministrstvi, dokazovanja moči, boja za sredstva in primanjkljaja kakršnih koli resnih izračunov, ki bi šele omogočili res dobre ukrepe in s tem boljše stanje in mirnejšo starost Slovencev. Verjetno so šele SHARE in nekatere druge ankete omogočili resen vpogled in izračune glede tega. Upam pa, da bomo kmalu videli tudi preskok od številk v prakso in sprejem vsaj ene izmed bistvenih (in kakovostnih) reform, o katerih se v Sloveniji res že predolgo samo pogovarjamo.
