Preprečevanje trpinčenja starih ljudi
STARANJE V SLOVENIJI
V prejšnji številki smo se ustavili ob raziskovalnih podatkih o tragiki trpinčenja starih ljudi – to so duševno in telesno nasilje nad njimi, njihovo ekonomsko in drugo zlorabljanje ter zanemarjanje njihovih osnovnih potreb, ki jih ne morejo sami zadovoljiti. Presenetljivo spoznanje je, da večino trpinčenja povzročijo domači, in sicer nehoteno, pogosto se ga sploh ne zavedajo. Spoznanje o nehotenem trpinčenju omogoča njegovo uspešno preprečevanje doma in v ustanovah.
V ustanovah, kjer so stari ljudje v oskrbi ali se zdravijo, se dogaja njihovo nehoteno trpinčenje zaradi podobnih razlogov kakor doma. Poklicni oskrbovalec izreče staremu človeku grdo besedo ali je do njega telesno nasilen zaradi svoje izčrpanosti od napora, ker ne pozna starostnih bolezni in spontano reagira z nasiljem na izzivalno vedenje starega človeka, ker ne obvladuje svojih čustev, besed in vedenja, ker je gospodovalen in navajen obvladovati šibkejše, ker ni razvil zmožnosti za sočutje in ustrezno komuniciranje in podobno.
Pogost vzrok za trpinčenje starih ljudi v ustanovi je neustrezen ali zastarel sistem oskrbe in bivanja. Poglejmo tri bistvena področja.
Če ni poskrbljeno, da oskrbovanec dovolj pije, bo kronično dehidriran. Če mu mirno ne narežejo mesa, krompirja ali sadja na koščke, ki jih lahko je, bo večino hrane pustil, češ da je sit.
Če človek po kapi ali zlomu kolka ne bo dovolj vadil gibanja, ne bo več shodil, četudi bi lahko. Če polpokretnega ne dajo vsak dan na voziček, bo postal hitro nepokreten. Če nepokretnega redno ne obračajo na postelji, bo trpel zaradi preležanin. Če mu pravočasno ne menjajo plenic, bo gnil v lastnem blatu.
Pereč primer je večposteljna soba. Za starega človeka je lahko hudo trpinčenje, če mora živeti v sobi s tujim človekom, ki ima povsem drugačne navade. Izmed dvajset tisoč oskrbovancev v slovenskih domovih za stare ljudi si jih vsaj dve tretjini želi svoje sobe, pa večini ta upravičena želja ne bo nikoli izpolnjena. Danes ima vsak majhen otrok lastno sobo, v starostni onemoglosti pa morajo ljudje živeti brez osebne intimnosti v dvo- in večposteljnih sobah. Slovenski standardi za domove so tudi glede tega zastareli za nekaj desetletij – enoposteljna soba je osnovni standard, ne nadstandard, ki ga je deležna manjšina in ga je treba posebej doplačevati! Kako spodbudno delujejo izjeme – npr. velik državni dom Tabor-Poljane v Ljubljani, ki ima po obnovi 90 odstotkov enoposteljnih sob.
Pomoč oskrbovancem
Nehoteno trpinčenje starih ljudi, uspešno preprečuje sodobni sistem dolgotrajne oskrbe zlasti s programi treh vrst.
- Usposabljanje oskrbovalcev – da se naučijo veščin za dviganje in premeščanje bolnika na voziček, obračanja in preoblačenja v postelji, umivanja; da usvojijo socialne veščine za komuniciranje s človekom, ko je težaven ali odklanja pomoč; da spoznajo starost in njene značilne bolezni, zlasti demenco, itd. Usposabljanje oskrbovalcev se ne sme omejiti na zdravstvene in tehnične vidike, ampak jih je treba usposobiti tudi za duševne, socialne in druge vidike človeškega odnosa pri oskrbi.
- Varovanje in krepitev oskrbovalne kondicije oskrbovalcev. Nujni so javni programi in ozaveščanje, da se navadijo poskrbeti tudi za lastno (telesno, duševno in socialno) zdravje in kondicijo, ki ju nujno potrebujejo ob naporih oskrbovanja; da usvojijo vaje za utrjevanje lastnih trebušnih in hrbtnih mišic ter mišic medeničnega dna, veščine za predelovanje stresa, za vključevanje drugih družinskih članov v oskrbovanje, da poiščejo možnosti za razbremenilno pomoč v skupnosti, da se povežejo z drugimi družinskimi oskrbovalci za izmenjavo izkušenj, medsebojno oporo in motivacijo, da znajo najti smisel oskrbovanja in naporov, ki jih le-to od njih zahteva.
- Organizirani programi za razbremenilno pomoč. V Evropi je uveljavljenih ducat rednih razbremenilnih programov, od dnevne in nočne oskrbe, programov za oddih oskrbovalca do pomoči in oskrbe na domu, ki ju je deležno nekajkrat več ljudi, kakor jih je v domovih, medtem ko je pri nas obratno.
Po letu 1990 se širi nova zasnova oskrbe, ki ne izhaja iz ustanove in njenih storitev, ampak iz življenjske izkušnje in potreb starih ljudi in njihovih oskrbovalcev. V Nemčiji so to prizadevanje slikovito poimenovali normalizacija, EU ukrepa politično in finančno za humanejšo oskrbo pod geslom deinstitucionalizacije ustanov in razvoja deinstitucionalizirane oskrbe v starosti prijazni krajevni skupnosti. Čas je, da tudi slovenska vlada in parlament poskrbita za sodobni evropski sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi. Ta naredi odločilni korak tudi za preprečevanje trpinčenja starih ljudi tako, da vpelje v krajevni skupnosti zgoraj navedene programe, sproži razvoj sodobnih domov in jih poveže z domačo oskrbo.
