Zlato in srebro pa tudi svinec

Zgodbe | okt. '18

Slovenski jezik je poln pregovorov in rekov, v katerih najdemo ljudske modrosti, povezane s kovinami in kovaštvom.

Vsak je svoje sreče kovač.

Biti med tnalom in nakovalom.

Biti z znanjem podkovan.

Kopito po nogi, ne noga po kopitu.

Kuj železo, dokler je vroče!

Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.

Stara navada železna srajca.

Železna volja, jeklena volja, jekleni živci ...

Ko se je nekdaj v slovenski domačiji nasmehnila zlata sreča in je prišel v hišo novorojenec, je njegov oče tisto noč na domačo mizo položil kruh in vino – za vile rojenice. Vile so prišle, imele so dolge zlate lase. In s tihim srebrnim glasom so izrekle otrokovo usodo, nato pa so tiho odšle in se izgubile v srebrni mesečini.

Otrok je rasel in že je bil tako velik, da je zlezel babici na kolena in prisluhnil njeni pripovedi. Pripovedovala mu je pravljice o zlatem jabolku, železnem prstanu, ptici, ki je imela zlata peresa, beli kači z zlato kronico in povodnem možu, ki je poskušal otroka razveseliti s srebrom in zlatom, na koncu pa je izpolnil njegovo željo in ga odnesel nazaj k njegovi zlati mamici.

Včasih je babica dodala tudi katerega izmed starih naukov, na primer: jabolko je zjutraj zlato, opoldne srebrno, a zvečer železno – to pomeni, da moramo zjutraj jesti čim več, opoldne ne preveč, zvečer pa čim manj.

Dedek je babičino pripoved dopolnil še s kako zgodbo o težkih časih, tako težkih kot svinec. Vojne prinašajo svinčene čase. Takrat nekdo vlada z železno roko, takrat govori jeklo.

Zlati nauki staršev

Ko je fant odrasel, je poslušal očetove zlate nauke:

Ni vse zlato, kar se sveti!

Rana ura – zlata ura.

Čas je zlato – vendar z zlatom ga ne moreš kupiti!

Bistra glava in pridne roke so boljše kot zlate gore.

Četudi boš videl, da tedaj ko zlato govori, beseda molči, in da se zlatemu maliku vse klanja, ostani pošten! Poštenje več velja kot kup zlata! Pri svojem delu potrebuješ železno voljo in vztrajnost. Predvsem pa se ne nauči česa slabega, saj je stara navada železna srajca!

Prišel je čas, ko si je fant iskal nevesto. Upal je, da bo našel pridno in dobro dekle, tako, ki bi imela zlate roke in zlato srce. Ob njej bi rad dočakal visoko starost, da bi lahko skupaj praznovala srebrno in nato še zlato poroko.

Vse naše šege so spodbujale radodarnost, saj kar se revežu da, se v skrinji ne pozna.

Na tepežni dan so otroci tepli odrasle s šibo – da bi jim dotik lesa prinesel zdravje in srečo. Pri tem pa so žebrali pesmi tepežnice, ki so imele različna besedila, a ob koncu je sledila vedno enaka želja: Daj nam kaj, daj nam kaj, košček potice, krajcar al' dva. Oče v nebesih naj žegen ti da.

Ko so novoletni koledniki hodili po vasi od hiše do hiše in želeli zdravja in sreče v novem letu, so ob koncu zaprosili za ofer, majhen ofer – božji dar. Dobili so dobrote s praznične mize, a tiho so pričakovali, da bo v njihovi malhi tudi kaj zažvenketalo. 

V nekaterih naših vaseh je bila navada, da so ob novem letu vaškemu studencu nesli jabolko in nekaj kovancev – v zahvalo vodi.

O veliki noči je vaška mladina potrebovala kovance za sekanje pirhov s kovanci.

Martinovo je bil čas za obračune med upniki in dolžniki, saj je o martinovem letni pridelek pod streho in vino v kleti, torej tudi denar v žepu.

V božičnem času je bilo obvezno položiti na božično mizo kruh, vodo, zrnje in druge predmete, ki so imeli čarodejno moč in so prinašali hiši varnost in blaginjo. Priložiti je bilo treba tudi nekaj kovancev, da jih prihodnje leto ne bi preveč primanjkovalo.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media