Deček z ulice in mož s srečno cifro

Zgodbe | okt. '18

Ivo Mojzer, multiglasbenik, harmonikar, bobnar, fagotist, pianist, kitarist, pevec, skladatelj. Mariborčan, ki se uvršča med največja imena slovenske zabavnoglasbene scene. V prvih dneh letošnjega leta je obhajal 70. obletnico svojega pestrega življenja, ki ga je tik pred tem v sodelovanju s soavtorico Darjo Kebe opisal v knjigi Srečen je, kdor zares živi (leta 2017 je posnel tudi pesem z istim naslovom). 

»Rodil sem se z glasbo v sebi. In moje sanje so se začele uresničevati na božični večer leta 1956, ko me je pod smrečico čakalo najlepše darilo staršev – harmonika Silva iz Mengša!« Potem je šlo vse kar samo od sebe: učenje v nižji glasbeni šoli pri profesorju Hartmanu, kasneje tudi srednja glasbena šola, veliko kasneje še akademija za džez v Gradcu. Pa prvi nastopi v šoli, s Čarlijem Arharjem v Portorožu in na Malem Lošinju, tudi prva zmaga s triom na prireditvi Pokaži, kaj znaš leta 1963, ko je Ivo že užival ob igranju na »weltmeisterico«, harmoniko z veliko več registri. Njegova pot je bila začrtana, velika kariera rojena. Toda še prej je takisto pomembno vlogo odigralo drugo glasbilo – bobni.

»Strastno smo poslušali Radio Luxembourg, ki je bil takrat zakon v zahodni pop glasbi. Ob tranzistorju sem požiral pesmi skupine The Beatles, trkal po taktih njihove glasbe po mizi in kuhinjskih posodah. V hipu sem vzljubil bobne, in ko mi je profesor Lorbek zaupal igranje na tolkala v šolskem orkestru in sta mi starša kupila še bobne, kasneje sem od sorodnikov iz Nemčije dobil še modernejše, sem našel samega sebe. Ansambli so me začeli vabiti medse, v Hali C sem bobnal pri 7 Dixie, sledili so Continental, Kontiki, Biseri, Efekt …«

Nekaj časa je Ivo užival izključno kot tolkalist, a naneslo je, da je z Biseri nastopal v Opatiji in tam nepričakovano postal še pevec, kar je dokončno zaznamovalo njegovo kariero. »Berti Rodošek je naredil aranžma za Green Green Grass of Home in prelevil sem se v Toma Jonesa. Po nastopu, na katerem sem hkrati tudi bobnal, sem doživel glasno ploskanje, vrnitve odtlej ni bilo več.«

Življenje posvetil glasbi

Od leta 1968 so sledila številna potovanja po svetu, igranje v ameriških vojaških klubih v Nemčiji, Libiji … Pa povabilo k slovitim Kameleonom, s katerimi so obredli vso Jugoslavijo in Italijo. Ko je v Paračinu odslužil vojaški rok, se je leta 1971 in kasneje še nekajkrat podal v Nemčijo, kjer je igral tudi v zasedbi slavnega Ivana Rebroffa, sledilo je še nastopanje po Italiji in Keniji, leta 1973 pa se je vrnil v domovino. In napočil je čas za prve uspešnice v vlogi pevca.

»Milan Ferlež je na besedilo Iva Štrakla poskrbel za aranžma pesmi Polnočni kavboj, producent je bil Mario Rijavec, v Radencih smo posneli tudi videospot. Začeli so jo vrteti na radiu in prijela se je. Naslednje leto je s pomočjo Vilka Ovsenika pri Helidonu izšla moja prva mala plošča, na kateri je bila poleg že omenjene pesmi še pesem Koledar ljubezni. Prvič sem tudi nastopil na Slovenski popevki, pesem Cifra mož je postala celo popevka leta, prejel sem nagrado zlati glas Slovenije. Prihajati so začela povabila z vseh vetrov, vrstili so se nastopi na Melodijah morja in sonca, Veseli jeseni …«

In leta 1975 so se pevcu uresničile sanje. »Tadej Hrušovar me je povabil k skupini Pepel in kri. Z uspešnico Dan ljubezni, eno največjih v zgodovini slovenske zabavne glasbe sploh, smo zmagali na festivalu v Opatiji in potem zastopali nekdanjo skupno državo na tekmovanju za pesem Evrovizije v Stockholmu, kjer smo pristali na trinajstem mestu, čeprav so nam vsi napovedovali mnogo boljšo uvrstitev.«

Istega leta je Ivo posnel še skladbo Deček z ulice, še eno v zbirki njegovih velikih zimzelenih uspešnic. In potem je znova odrinil na tuje.

V Rusijo in za dolgo v Nemčijo

»S sarajevskimi Ambasadorji smo krenili na turnejo po Sovjetski zvezi, obiskali smo vsa velika mesta, vse do Sibirije. Posneli smo tudi ploščo, v samo dveh tednih je bila razprodana v milijon in pol izvodih. Spoznal sem prikupno Ljudmilo - Lucy, s katero sva se 13. januarja 1976 v Moskvi poročila, leta 1979 je povila hčerkico Sandro, ki me je leta 2001 osrečila z vnukinjo Glorijo. Žal pa sva se z Lucy sčasoma odtujila in razšla.«

Nemiren ustvarjalni duh ga je gnal naprej. Leta 1984 spet v Nemčijo, ki ga je namesto predvidenih šestih mesecev potem prikovala za skorajda dvajset let. Tam je z ansamblom spremljal tudi Rocca Granato in Iva Robića, na koncu pa je igral kot »one man band«. Še prej, leta 1981, ga je spremljala velika življenjska sreča.

»Odpravljal sem se na počitnice na Korziko, ko me je prijatelj Oto Lesjak povabil na nastop za naše zdomce v nemškem Hildnu. Odpovedal sem že rezerviran let, in ko sva se vračala s koncerta, sem med vožnjo slišal radijska poročila, da je letalo strmoglavilo. Hvala Otu in angelom, da so me čuvali, in mir vsem, ki jih je gora San Pietro vzela k sebi.« 

V začetku devetdesetih je Ivo pred oltar popeljal svojo drugo ženo Sonjo (tudi z njo se je kasneje razšel), leta 1994 se jima je rodila hči Adriana, leta 2008 pa so se z družino iz Ruhpoldinga oziroma Münchna dokončno vrnili v Slovenijo. Leta 2010 ga je zelo prizadel odhod očeta Ivana, le pol leta potem se je za vedno poslovila tudi mama Ivanka.

Srečen, ker še ustvarja

»Spet sodelujem s starimi Kameleoni, s katerimi bomo posneli film, soustvarjam še s številnimi glasbeniki ter pisci besedil. Silno me je prizadelo slovo Oliverja Dragojevića, s katerim sva bila velika prijatelja, kar sva v duetu izpričala tudi s skupno skladbo Prijatelj stari moj. Še naprej pogosto nastopam, lani sem med drugim posnel pesem Silvestrska noč, še zmeraj rad zaigram na staro harmoniko, doma nenehno skladam na klavirju, imam še veliko idej, rad tudi rišem in slikam na platno. Ustvarjalna žilica mi ne da miru, vem, da ne bom odšel v miru, če mi ne ne uspe narediti še kaj velikega. Staršema, ki sta gotovo začutila, da sem bil rojen z glasbo v sebi, hvala, ker sta mi kupila prvi harmoniki in bobne, Bogu pa za navdih, energijo in glas, ki mi še vedno dobro služi. Bilo je veliko vzponov in tudi padcev, a sem se vselej pobral in danes sem srečen, ker zares živim.«

Tako nekako je videti portret Iva Mojzerja, dečka s Smetanove ulice (danes živi na Koroški cesti), legende slovenske zabavne glasbe. Velikana z impozantno zbirko nosilcev zvoka, zvezde neštetih koncertov in festivalov doma in na tujem, tudi šarmantnega lomilca ženskih src, katerega priljubljenost zgovorno izkazuje tudi neverjetnih 70 tisoč prejetih pisem njegovih oboževalk.

Največje Ivove uspešnice: Polnočni kavboj (1973), Koledar ljubezni (1974), Cifra mož (1974), Deček z ulice (1975), Moj najljubši mesec je maj (1975), Ko si davi se zbudila (1977), Ti si rekla sonce (1978), Ko srček dela tika-taka (1978, z Moni Kovačič), Ezlek (1982), Njene črne oči (1982), Prstan zlat (1998), Adriana (1998), V zvezdah je zapisano te ljubim (2002) …

Borut Planinšič st.