Nič ni več, kakor je bilo
V lepem poznojesenskem dopoldnevu so se spet odpravile v mesto. Zdaj so se imele čas srečevati, kot so načrtovale in si želele že zdavnaj – pravzaprav že takrat, ko so hitele mimo kavarnic in bistrojev in slaščičarn v službo in iz nje in se čudile zasedenim mizam. Kdo so vsi ti ljudje, ki tu posedajo dopoldne, opoldne, popoldne in zvečer in sproščeno klepetajo?
Odločile so se, da se enkrat na teden tudi one dobijo, sedejo v prijeten lokal, malo poklepetajo, si povedo svoje in tuje novice, se podprejo v tem novem opazovanju sveta in se potem potolažene spet razidejo z mislijo: mi smo prav v redu, samo svet drvi v pogubo!
Kajti to je očitno: ko smo bili mi mladi in ko smo mi hodili v službo, je bilo vse drugače! Kajne?
Uf, zoprno, Meti je zazvonil spomin na dogodek z mladimi pred leti, ko je trdila prav nasprotno. Mladi prostovoljec jo je hotel prepričati, da je zdaj glede vedenja in spodobnosti vse drugače, kot je bilo v njeni mladosti. »Nič ni drugače, vse je od nekdaj enako!« ga je takrat prepričano hotela poučiti, češ da so morala, spodobnost, dostojanstvo, poštenost in druge vrednote enake, odkar stoji svet – da se spreminjajo samo nebistvene in zunanje reči …
Seveda zunanje reči, vendar te niso pomembne – ni pomembna ne obleka ne zeleni lasje ne umetno strgane kavbojke, pomembno je, kaj je v srcu ...
»No, tudi zunanjost je pomembna,« je rekla Nataša in si popravila čipkast ovratnik.
»Tetoviranje je pomembno, to že! Res je škoda, da se mladi ljudje počečkajo za vse življenje!«
»To je res škoda! Spomnim se fanta, ki si je tudi v naši mladosti dal napisati na roko ime svoje deklice, ko je bil pri vojakih – le da ga ona ni čakala! Meni se je takrat to zdela kar tragedija!«
»Tudi vedenje je pomembno. Ni mi všeč, kako se zdaj vedejo dekleta na cesti – res preveč divje ...«
»Ti, da se slučajno ne staraš!«
Spogledale so se in Nika je rekla: »Gremo v našo kavarnico? Na kavo?«
»Gremo vseeno!«
Beseda vseeno je pomenila, da hočejo ostati zveste starim časom, čeprav se zdaj vse dogaja drugače, kot bi se včasih. Prejšnji teden se je namreč mladi natakarici zgodila nesreča, tri vroče kave je zlila po mizi in Meti in Nataši v naročje, po hlačah in v torbico ... Gostje so hitele brisat, prestavljat in reševat, kar se je rešiti dalo, nespretno dekle je prineslo brisače in poskušalo vse urediti. Dobile so novo kavo in krožniček piškotov – one pa so mladenki zagotavljale, da je vse dobro in naj si ne žene k srcu. Ali si je gnala k srcu ali ne, niso izvedele in tudi opravičila niso dobile – so pa dobile račun. Nihče ni predlagal, da bi kavarna plačala čistilnico – nekaj piškotkov je bilo največ, kar se je zgodilo v opravičilo brez besed.
»Gremo vseeno,« so si rekle, nerodna dekleta prihajajo in odhajajo, one pa vendar hodijo v to kavarno že skoraj pol stoletja.
Tokrat je Nataša naročila limonado. Dama v elitni kavarni je začudeno gledala kozarec za vlaganje, v katerem so ji ga postregli limonado, in slamico v njem.
»Saj nisem v piceriji in nisem šla na horse burger, da bi pila iz kozarca za vlaganje,« se je zgrozila in poklicala dekle. »Prosim, prinesite mi kozarec, ne morem piti po slamici.«
Dekle jo je gledalo, skomignilo z rameni in mirno reklo: »Tako pri nas strežemo limonado.«
»Tak protokol imajo, ne more drugače,« je tolažila Meta, ki se je malo spoznala na gostinstvo.
Niko pa je to spomnilo na davne čase, ko so ji v obcestni gostilni postregli vročo kavo v veliki skodelici in v njej plavajoč sladoled s trditvijo, da imajo oni pač tako ledeno kavo in drugačne ne delajo.
»Kozarec, prosim,« je vztrajala Nataša – in ga tudi dobila – tečnica, ki hoče nekaj kar po svoje, starokopitno in brez občutka za novo in moderno in kar je v trendu.
»Nič ni več, kakor je bilo,« je potarnala Meta.
»To je zato, da se boš lažje poslovila s tega sveta, ko vidiš, da ni več vreden tvoje pozornosti,« je na videz resno rekla Nika, vendar so se zasmejale, kot da je povedala dobro šalo.
»O ne, saj se bom naučila piti iz kozarcev za vlaganje, če bo treba, svet je preveč lep, da bi se vznemirjala zaradi nepomembnih reči!«
In to je bilo res. Sonce je sijalo, listje platan je šumelo pod nogami in vsi obrisi mesta so jim bili znani, ljubo domače znano mesto. Samo malo, majceno drugače ...
