Tvoja soba te čaka
Motor je tiho brnel in lepa ravna cesta jo je delala še otožnejšo. »Zakaj motor življenja ne teče vedno tako samoumevno in zakaj ceste sveta niso ravne in gladke!« je zastokala skoraj na glas. Potem pa res glasno rekla: »Misli pozitivno!« To je bilo zdaj vsem na jeziku, misliti pozitivno, da bi laže sprejemali dejstva življenja kot izzive in priložnosti, ne pa kot katastrofe, tudi če so to res bile. Ta nova filozofija ji je šla bolj slabo v glavo, ona je bila prav posebno nadarjena za ustvarjanje in premlevanje slabih misli in za sestavljanje pogubnih scenarijev.
Ki so se potem velikokrat tudi uresničili skoraj v celoti.
»Seveda, če slabo misliš, slabo priteguješ nase,« jo je poučevala znanka. Vendar je Vera težko mislila lepo in gledala vedro v svet, če je pa videla grdo in je vedno zaslutila temne oblake, kako se zbirajo nad njeno glavo. Ker so se tudi res zbirali vse življenje. Ni da bi našteval, ampak res je bilo zanjo življenje grenko. Zdaj pa je bila že zares utrujena od vsega tega in si je želela veselo lučko v svoji črni žalosti; če že ne veselja, pa vsaj mir in počitek.
»Če bo Olga doma, bom prespala pri njej. Ona je pozitivna.«
Vendar Vera ne namerava ostati, šla bo le na grob in res bi nocoj prespala v vasi, jutri pa hoče nazaj. Kaj pa naj tudi počne v tej žalostni vasi?
Na pokopališču ni bilo ljudi in oddahnila se je. Zato je tudi prišla nekaj dni prej, da ne bi nikogar srečala.
Stoji nekdo pri domačem grobu? Zgrbljen, ubog možak, siv in kot bi se moral naslanjati na spomenik – pa ne, da je to Lado? Ojoj, ni vendar takole propadel?
Dolgo je že od takrat, ko ga je videla nazadnje, zgubljeno dušo. Saj še na pogreb ni prišel, ona sama pa takrat tudi ni našla poti v domačo hišo. Je bilo prehudo.
Zagledala ga je prepozno, da bi se mu izognila, in stopila je do groba.
»Vera!« Pogledal je navzgor k njej in videla je, da ima objokane oči. Toda njen strogi obraz se je še bolj zaprl in obrnila je glavo stran.
»Nisem vedela, da boš tu!« je zasikala.
»Vesel sem, da sva se srečala,« je tiho rekel, njej pa je namesto vseh hudih misli šinila nora misel: »Misli pozitivno!«
Pogledala je tega propadlega moškega in na objokanem obrazu spoznala sledi malega fantka, ki se je zatekal k njej, kadar ga je bilo strah. Njen ljubi mali bratec – kdaj je že to bilo! Kot bi minilo tisoč let od njune grenke mladosti!
»Toliko sem ti hotel povedati po mamini smrti!« je rekel in začudena je opazila, da je trezen in se mu niti glas niti roka ne treseta. Bil je tudi čist in lepo oblečen – le tako upadel v obraz in tako ubog v srcu, da tega še navzven ni mogel skriti.
»Rada te je imela!« je rekel. In Vera bi najraje zakričala. Zakaj pa ni tega nikoli povedala ali pokazala? Zakaj me je pa odgnala od hiše? Zakaj me pa ni klicala nazaj? Vendar so ostala njena usta zaprta, brat pa je, kot bi uganil njene misli, tiho rekel: »Ni nam znala pokazati ...«
Vera je pa kar molčala, vsa trda v srcu ...
»Zdaj ne pijem več, k anonimnim alkoholikom sem šel,« je tiho zašepetal in nekaj v njegovem glasu je kot mehka dlan izbrisalo očitke in bolečino iz njenega srca.
»Ne piješ?«
»Od pogreba, ki sem ga prespal po tisti pijanosti ob smrti – to je bilo tudi zame preveč, moral sem nehati ...« je rekel in zdaj je bil v njegovih očeh lesk, morda upanje, morda pa celo veselje.
»Teta Olga me podpira in mi zaupa,« je dodal zaupljivo kot otrok in obroč okoli Verinega srca se je tajal kot led na soncu.
»Vesela sem,« je zašepetala in objela brata – po dolgih desetletjih.
»Prideš domov? Tvoja soba te čaka, pripravil sem jo ... Lepo je, boš videla.«
Da gre lahko spet domov – in to z moškim, ki vedno bolj spominja na ljubega bratca izpred desetletij. Hlastno se je sklonila, položila svečo na ploščo in jo prižgala.
»Pojdiva, vesela sem, da sem doma,« je rekla.
»Boš ostala? Imaš čas?«
»Ves čas na svetu imam,« je rekla in radostna iskra v njenih očeh se je ujela z enako v njegovih.
