Česa se najbolj bojimo v starosti?
STARANJE V SLOVENIJI
Ljudje se svoje upokojitve veselijo: človeku veliko pomeni, da bo sam razpolagal z vsem svojim časom, naredil vse, za kar prej ni imel časa, potoval ... Starosti pa se večina tudi boji. Strah ima lahko na človeka dober ali pa slab učinek. Ko nam pomaga, da se izognemo nevarnosti, je dragocena energija, če nas hromi in nam greni življenje, je škodljiv. Škodljivega strahu se rešujemo tako, da mu pogledamo v oči, naredimo, kar zmoremo, in sprejmemo, česar ne moremo spremeniti. Danes bomo pogledali v oči podatkom o strahu pred starostjo.
V reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije je bilo tudi vprašanje, česa se najbolj bojite v starosti. Če odštejemo slabih pet odstotkov tistih, ki na to vprašanje niso odgovorili, in dobre štiri odstotke, ki so naštevali razne svoje strahove in razlage, zakaj se ne bojijo starosti, se odgovori preostalih 91 odstotkov starajočih se Slovencev razporedijo med štiri vrste stvarnih težav v starosti. Poglejmo vsako od njih.
Strah pred oslabelostjo in boleznijo
Ta strah pred starostjo prednjači pri dobri tretjini (35,4 odstotka). Je stvaren, saj ima večina ljudi v starosti eno ali več bolezni; najpogosteje so to kronične nenalezljive bolezni srca, ožilja, prebavil, sklepov, presnove, duševne motnje, rakave spremembe, mnogi imajo katero izmed zasvojenosti ali kronično omamo, neredke so poškodbe po padcih.
Kot razlog, zakaj se prav tega najbolj bojijo, so pogosto navedli: Ker si potem odvisen od drugih. Javno mnenje nam vsiljuje misel, da moramo biti popolnoma neodvisni, imeti vse pod kontrolo, dejansko pa smo ljudje vse življenje odvisni drug od drugega in še od sto drugih stvari. To ni samo slabo – medsebojna odvisnost je ena najpomembnejših človeških energij, ker nas povezuje z drugimi v družino, delovni kolektiv, krajevno skupnost. Medsebojna odvisnost bolnih in zdravih je še posebej koristna: bolni s pomočjo zdravih preživijo, za zdrave pa je pomoč šibkim edina možnost, da razvijajo svojo solidarnost, sočutje – ta zmožnost pa nas dela ljudi.
Ob strahu pred boleznijo v starosti je treba pomisliti tudi na to, da medicina danes veliko bolezni zdravi ali pa pomaga, da človek z boleznijo sorazmerno samostojno živi. Velika večina starih ljudi je dokaz, da človek lahko obvladuje življenje kljub eni ali več bolezni. Zdravstveni podatki pa kažejo, da lahko človek, ki zdravo živi, starostne kronične bolezni v veliki meri prepreči, da do njih ne pride, da se pojavijo pozneje in v blažji obliki; z zdravim življenjem imamo približno polovični vpliv na varovanje in krepitev telesnega zdravja. Najbolj pomaga redno gibanje, zlasti hoja.
Strah pred izgubo spomina in razuma
Duševne oslabelosti v starosti se najbolj boji skoraj enako število ljudi, starih nad 50 let, kakor telesne oslabelosti in bolezni (34 odstotkov). Svoj strah razložijo s temi in podobnimi besedami: Izgubila bi stik z realnostjo. Ker si potem 'tumast' in vse delaš narobe. Ljudje so si od nekaj zelo želeli, da bi ohranili um in pamet. V visoki starosti je med tovrstnimi boleznimi najpogostejša demenca. Za obvladovanje strahu pred njo je dobro vedeti dvoje. Danes poznamo zelo učinkovite metode, da se zdravi naučijo uspešno in lepo komunicirati z dementnim človekom (validacija). Veliko je primerov, ko je bil človek prej zelo težaven, ko mu opešata spomin in razum, pa postane miren v sebi in prijeten za druge.
Strah pred osamljenostjo
Strah pred starostno osamljenostjo in stiskami v sožitju daje na prvo mesto vsak sedmi nad 50 let star človek v Sloveniji (14,3 odstotka). Utemeljijo ga zgovorno: Ker je to grozno! Osamljenost je res grozna in najpogostejša stiska starih ljudi v Evropi. Med vsemi težavami v starosti pa jo najlažje preprečimo, dokler smo pri močeh: zavestno se učimo biti prijazni in dobri z vsemi ljudmi.
Strah pred izgubo veselja do življenja
Ta strah daje v Sloveniji na prvo mesto vsak trinajsti človek po petdesetem letu (7,3 odstotka). Utemeljijo ga s pronicljivimi besedami: To pelje v samomore. Ker ti potem tudi vse drugo ni nič več vredno. Na to, kako iščem in doživljam smisel svojega življenja, imam sam stoodstotni vpliv. Pametno je od mladosti do smrti vztrajno iskati dobro in lepo v sebi, pri bližnjih, v družbi, naravi, kulturi, tehniki ... in smisel vsega, kar se godi. Iz tega se nam nalaga duhovni kapital volje in veselja do življenja. To dvoje pa odločilno krepi tudi telesno in duševno zdravje. In medsebojne odnose, saj se vedremu in notranje trdnemu človeku ni treba bati osamljenosti.
