Dolenjka Tončka Melik zaznamovala barjanski ljubiteljski oder  

Zgodbe | nov. '18

ODSTRTE PODOBE – BARJE

Joža Miklič

»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.

O njenih začetkih je v imenitnem domoznanskem zborniku Barjanski tulipani, posvečenem KUD Barje in njegovi režiserki, njeni mami Tončki – Antoniji Melik, zapisala: »Mala dvoranica v starem gasilskem domu na Peruzzijevi ulici in šolski prostori niso več omogočali mitingov in drugih prireditev, zato so Barjani leta 1947 začeli zraven šole graditi zadružni dom, v njem pa veliko dvorano in primeren oder za potrebe vseh zvrsti kulturnega delovanja. Gradnja zadružnega doma je bil projekt vseh prebivalcev Barja. Nekateri so svoj delež prispevali z udarniškim delom, drugi so brezplačno zagotovili gradbeni material ali storitve, zbirali so prostovoljne prispevke, kulturniki, mladinci in drugi so organizirali prireditve in vstopnino namenjali domu. Takratni osnovnošolci so čistili opeko iz ruševin s kladivcem, ki so ga morali prinesti od doma. Gradnjo je v imenu Kmetijske zadruge Barje vodil in jo zaključil Janez Škraba starejši.« Ob pogledu na skoraj 70 let staro fotorazglednico s podobo ravno zgrajenega zadružnega doma naša sogovornica doda, da so bila tedaj zaključena šele groba gradbena dela, medtem ko so posamezne prostore v zgradbi urejali in opremljali še nekaj let. V levem daljšem kraku so bile velika dvorana za 300 ljudi in garderobe, v desnem pa so bili poslovni prostori z gostilno in kmetijsko trgovino.

Prva predstava je bil Deseti brat

Leta 1946 se je iz Dolenje Nemške vasi pri Trebnjem na Barje k teti Tereziji Japelj priselila krojaška mojstrica Tončka Čeh in najprej začela šivati na domu, kasneje pa se je zaposlila v krojaški delavnici na Rimski cesti v Ljubljani, ob delu opravila računovodski tečaj in dobila službo v Gostinskem podjetju Figovec. Obenem je na Barju spoznala domačina Milana Melika, ki je leta 1947 postal njen drugi mož, s katerim sta stanovala pri Keršiču na Ižanski cesti. Ker je še iz dekliške meščanske šole v Novem mestu nosila v sebi željo po kulturnem udejstvovanju, gledališkem ustvarjanju in javnem nastopanju, se je kmalu povezala s sosedama amatersko igralko Lojzko Škraba in mlado aktivistko Minko Selan ter ljudskim pesnikom in dramaturgom Cirilom Gregorinom. Osnovali so Igralsko skupino Barje. Člani so leta 1948 na odrčku v šolskem razredu zaigrali Tončkino veseloigro Florjanovi in z njo še šestkrat gostovali po raznih krajih v okolici, ves izkupiček pa namenili za gradnjo zadružnega doma. Osmega marca naslednje leto so v gostilniški sobi nedograjenega zadružnega doma izvedli njeno komedijo Mamica praznuje, poleti 1952 pa so na oder, ki še ni imel zidov ne zaves ne luči, postavili veseloigro Pri belem konjičku. Istega leta je bilo ustanovljeno Kulturno-umetniško društvo Barje in dokončan tudi oder, ki ga je dramska sekcija decembra odprla z Jurčičevim Desetim bratom, pri čemer so dramatizacijo romana in režijo zaupali Tončki Melik.

Zadružni dom na Barju so dogradili leta 1952.

V svojih spominih je o nastajanju prve predstave na barjanskem ljubiteljskem odru med drugim navedla: »Vadili smo v gostilniški posebni sobi, igralci so na svoje prizore čakali pri šanku in na vajah smo največkrat prišli le do tretjega dejanja; zato smo začeli vaditi od zadnjega dejanja nazaj. Medtem je v dvorani delala kulise drobna slikarka – Čehinja, ki so jo k nam poslali iz Zveze prosvetnih društev Ljubljana in jo tudi plačali. Te kulise so bile vrsto let naše edino bogastvo, kar naprej v uporabi na vseh naših predstavah. Zmeraj nas je strašansko lovil čas. Vse je šlo istočasno: vaje za igro, montaža zaves in reflektorjev ter kulis. Zato nismo mogli vaditi na odru in naša prva vaja s kulisami je bila obenem generalka. Na odru je bilo 12 stopinj Celzija, delali smo do tretje ure zjutraj s sobote na nedeljo, v nedeljo popoldan pa je bila predstava, za katero so bile vstopnice razprodane.« Enako je bilo tudi konec naslednjega leta, ko je Tončka Melik na oder postavila Jurčičevo in Levstikovo dramo Tugomer, o kateri se je med Barjani govorilo še dolga leta.

Nekdanji zadružni dom že leta propada

Naša sogovornica Joža Miklič je po letu 1956, ko je po končani stiški gimnaziji začela študirati na ljubljanski ekonomski fakulteti in je živela pri mami na Barju, tudi pobližje spoznala, kako so domačini cenili delovanje KUD-a in Tončke Melik, ju podpirali in se radi udeleževali prireditev v zadružnem domu. Večina družin je sodelovala že pri njegovi gradnji. Ko je bila dvorana usposobljena, so predvsem mladi postali člani sekcij v društvu. Iz številčno velikih družin je v KUD-u sodelovalo več generacij, od najmlajših do najstarejših. Čeprav se je struktura prebivalstva glede na leta bivanja bistveno spreminjala, se je pripadnost društvu le povečevala. »Velikodušnosti podpornikov ni mogoče ocenjevati samo na podlagi materialnega prispevka, ki so ga družine namenjale za delovanje društva. Bolj kot to sta bila pomembna njihovo zaupanje v njegovo ustvarjalno moč in vera, da je za družinske člane dobro in koristno sodelovati. Na predstavo so vedno šli, da so videli, kaj njihovi otroci ali starši zmorejo tudi poleg skrbi za kruh, obleko, hišo … Med gledalci in nastopajočimi je zato prevladovala tradicionalna pozitivna energija, ki se je širila iz roda v rod.«

Igralke in igralci z režiserko Tončko Melik po premieri drame Tugomer

Poleg tega, da je Dolenjka Tončka Melik na barjanskem amaterskem odru igrala, režirala in skrbela za repertoar, je kot izkušena računovodkinja bdela tudi nad vodenjem poslovnih knjig društva in mu v osemdesetih letih predsedovala. V tem času je KUD Barje prevzel v upravljanje vse prostore za kulturo v zadružnem domu ter se lotil temeljite obnove dvorane, odra, prostorov za odrom in sanitarij, ki je bila končana novembra 1984 in za katero so denar prispevala tudi skoraj vsa gospodinjstva v krajevni skupnosti. Leta 1990, ko je imela Tončka Melik za sabo 32 režij gledaliških predstav in veliko prireditev, je pri sedemdesetih letih zaključila svoje bogato ljubiteljsko kulturno udejstvovanje. In z njo tudi drugi tedanji gledališčniki, ki so tako dali možnost mladim, a je niso izkoristili.

»Sedanjemu kulturnemu ustvarjanju na Barju ne kaže dobro, saj je ostalo brez prostorov in druge materialne infrastrukture. Od nekdanjega KUD-a zdaj delujejo le ženski in moški pevski zbor ter pesnik Martin Škafar. Zadružni dom na križišču Ižanske ceste in Peruzzijeve ulice pa so zaradi dotrajanosti že pred dvanajstimi leti zaprli. Svet četrtne skupnosti Rudnik, v katero je danes vključeno Barje, je leta 2007 predlagal MO Ljubljana, da v območje Ižanske 305 (nekdanji zadružni dom) in 303 (nekdanja šola) umesti nov Družbeni center Barje, a zgodilo se ni nič. Zgradbi, ki so ju gradili in uporabljali rodovi Barjanov, sta le vedno bolj zanemarjeni,« razočarano ugotavlja Joža Miklič, ki se je po končanem študiju zaposlila v tovarni zdravil Krka, postala leta 1980 direktorica novomeške Službe družbenega knjigovodstva in se leta 1995 upokojila. Odtlej neutrudno raziskuje in piše, tako da je knjiga o ljubiteljski kulturi na Barju že njeno četrto delo.      

Boris Dolničar

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media