Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja mag. Janez Tekavc
DEDOVANJE BRATA
Bralko zanima, kdo bo dedoval po njej, saj ima le sina in brata. Z bratom nima stikov, zato ne bi rada, da bi on kaj podedoval. Zanima jo, ali bi brat dedoval, če bi sin morda umrl pred njo.
Dediči so razdeljeni v tako imenovane dedne razrede. V prvem dednem razredu so otroci zapustnika in zakonec oziroma vnuki zapustnika, če otroci niso več živi. V drugem dednem redu so starši zapustnika in njegov zakonec oziroma njihovi potomci (bratje in sestre zapustnika), če starši niso več živi. Če tudi ti niso več živi, pa njihovi otroci (zapustnikovi nečaki). V tretjem dednem redu so stari starši zapustnika oziroma njihovi potomci (mrzle tete in strici, mrzli bratranci …), če ti niso več živi. Dedovanje poteka tako, da praviloma dedujejo dediči prvega dednega reda, če teh ni, so nato k dedovanju povabljeni dediči drugega dednega reda, če tudi teh ni, pa dediči tretjega dednega reda. Če ni niti dedičev tretjega dednega reda, postane zapuščina last Republike Slovenije.
V primeru, ki ga opisuje bralka, bo njeno zapuščino praviloma dedoval njen sin. Brat bi dedoval šele, če bi sin umrl pred bralko in ne bi imel svojih potomcev (bralkinih vnukov). Celo v takšnem primeru pa bralka lahko prepreči, da bi brat dedoval po njej. To prepreči tako, da napiše oporoko in v njej določi nekoga drugega, ki naj deduje po njej, če ne bo dedoval sin ali vnuki. Brat namreč praviloma nima pravice do nujnega deleža. Bralka lahko v oporoki določi, da naj po njej deduje neka druga oseba, ne njen brat, če v času njene smrti ne bo več živ niti sin niti noben vnuk ali pravnuk. Bratje in sestre so namreč nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Brat tako lahko deduje po bralki le, če bi njen sin umrl pred bralko in ne bi zapustil nobenih živih potomcev (vnukov ali pravnukov naše bralke) ter bralka ne bi naredila oporoke in določila, da naj po njej deduje nekdo drug, ne njen brat.
MEJA MED SOSEDOMA
Bralec je lastnik parcele. Do nedavnega ni imel težav, ko pa je sosednjo parcelo prevzel dedič, se je začelo zapletati glede tega, kje poteka meja med parcelami. Bralec bi rad stvari uredil, vendar mu je geometer povedal, da meja, ki jo bo ugotovil, ni končna meja in da se lahko to razvije v celo vrsto postopkov.
Meje med parcelami so določene v zemljiškem katastru, pri čemer pa je treba upoštevati, da je njihova natančnost odvisna predvsem od tega, kdaj so bile mejne točke vnesene v kataster in na kakšen način so bile ugotovljene. Če so točke vnesene s predpisano natančnostjo in so se z njimi strinjali lastniki sosednjih parcel, so meje urejene. Enako velja, če je točke določilo sodišče v postopku, predpisanem za to. V večini primerov to ni tako, ker so bile točke določene že pred desetletji ali celo stoletjem in več. V takšnem primeru geodet v mejnem ugotovitvenem postopku pokaže, kako poteka meja po katastru, vsak od lastnikov zemljišč, med katerimi se ureja meja, pa lahko nato pokaže, kje poteka meja po njegovem prepričanju. Če se meje med seboj razlikujejo, geodetska uprava poskuša uskladiti meje, če to ni mogoče, pa tistega, ki vztraja pri meji, ki je drugačna, kot je razvidno iz katastra, napoti, da v sodnem postopku uredi mejo. Sodni postopek se začne na predlog stranke, ki želi, da je meja določena drugače kot v katastru. V sodnem postopku sodišče postavi izvedenca geodeta, ki še enkrat preveri potek meje po katastru ter zaznamuje mejo, ki jo predlaga tisti, ki s takšnim potekom meje ni zadovoljen. Glede območja med eno in drugo mejo, to je glede tako imenovanega spornega prostora, sodišče nato ugotavlja, komu pripada.
Zakon glede tega pozna več metod. Prva je, da zemljišče pripada tistemu, ki ima močnejšo pravico. Močnejšo pravico ima tisti, ki zatrjuje mejo, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če tega ni, lahko sodišče določi mejo po zadnji mirni posesti, se pravi po tem, do kod je kdo uporabljal nepremičnine, še preden so se začeli spori. Če tudi tega ni mogoče ugotoviti, pa lahko sodišče razdeli sporni prostor po pravični oceni. Če vrednost spornega prostora presega 4.000 evrov, lahko tisti, ki s takšno sodno ureditvijo meje ni zadovoljen, sproži še pravdni sodni postopek. Geodet je bralca upravičeno opozoril na to, da utegne biti urejanje meje včasih precej dražje, kot je vredno samo sporno zemljišče. Bralec se mora sam odločiti, kaj bi rad in koliko mu zemljišče pomeni. Včasih je lahko vrednost posameznega dela zemljišča večja od njegove ekonomske vrednosti. Včasih pa tudi ne.
SVETOVALNI TELEFON:
Odvetnik Janez Tekavc odgovarja na premoženjska in druga pravna vprašanja (razen pokojninsko-invalidskih) bralcev Vzajemnosti tudi po telefonu. Pokličite ga v torek, 6. in 13. novembra, med 14. in 16. uro na telefonsko številko 01 530 78 53.
