Zdaj si je zlahka zamišljal …
Obsedel je kar tam s telefonom v roki in z odprtimi usti. Kaj naj zdaj? Res ni hotel, da bi se drugi ljudje vtikali v njegovo življenje! Ženske so res nepredvidljive! In kako preprosto izpeljejo vse skupaj: »Saj boš doma čez praznike – tako si rekel, kajne? Pridemo k tebi.«
»Kdo?«
»Miha s Špelo in jaz, kdo pa?«
»Aja?«
»Pridemo že jutri, pravijo, da bo pojutrišnjem snežilo.«
»Bomo pa freh naredili ...«
Freh! On pač že pol stoletja ni praznoval godu – pa tudi nikogar ni bilo, ki bi mu lahko z ropotanjem zaželel srečo. Zdaj pa takole! Kar sama se je povabila in niti toliko časa mu ni dala, da bi lahko odgovoril, da jih sploh ne želi ne za god ne za novo leto.
Srečali so se letos v toplicah in tudi Silvo se je hitro navadil pogledati, ali so že v bazenu, ali pa jih je počakal, da so šli skupaj na večerjo. Saj so bili kar prijetna družba. Fani se je tako smejala, da je odmevalo po prostorih, njen smeh je šel daleč pred njo in prijetno ga je bilo slišati. Ampak da pridejo kar na obisk in na praznovanje! Ko se je malo zbral, jo je poklical nazaj in ...
»Nič ne skrbi, vse bomo imeli s sabo, ti samo zakuri, da bo toplo, če imaš mraz v sobah. Joj, kako se veselim!«
Vedel je, da se je še smejala, ko je že odložil slušalko – in kar naenkrat je šlo tudi njemu na smeh. Zakaj pa se ne bi veselil obiskov? To bo res nekaj posebnega v njegovem samotnem domu.
Ko so prišli, je bila hiša tudi topla, pospravljena je itak vedno, saj je tako zelo natančen in skrben – ni se mu bilo treba sramovati pred nobenimi obiski, če so že prišli. Ženski sta privlekli hrane za en mesec, tako jima je vsaj rekel, pa sta se samo smejali: » Ne skrbi, vse bomo porabili!« In mu je bilo všeč in je čisto pozabil pomisliti, koliko časa potem nameravajo ostati tu.
Ko so odropotali s pokrovkami lepo po starem običaju za zdravje, za srečo in za bombone, ki jih seveda ni imel in jih je Fani potegnila iz velike košare, in mu voščili »vse najboljše za tvoj god, srečo pravo vsepovsod, mnogo zdravja in veselja srce vošči ti na pot«, so posedli za mizo, ki sta jo ženski čarovniško hitro napolnili z dobrotami. In so sedeli, jedli in pili in klepetali in se prav luštno imeli. Tudi Silvo. Saj se še spomni ne več, kdaj je nazadnje kdo z njim praznoval Silvestra kot njegov osebni praznik – in zdaj ni imel nič proti, zakaj pa?
»Kako to, da nimaš okrašene smreke?« je vprašala Špela. »To ni nič, taki prazniki.« Kljub njegovim razlagam, da res ne potrebuje okrašenega doma, sta ženski, kot ga ne bi slišali, sklenili: »Jutri zjutraj gresta vidva v gozd po smreko, midve pa pripraviva kosilo in hrano za silvestrovanje.«
V gozdu sta dolgo modrovala, Miha in on, in sploh ni bilo slabo! Ko sta se s smreko vrnila in odprla vrata, je najprej zadišalo po mešanici dobrot – prav nekako tako, kot je dišalo v mamini kuhinji, kadar se je pred praznikom vrnil iz šole. Torej ne samo mama, tudi danes znajo ženske pričarati to mešanico vabljivosti in občutka toplega doma. Ko je še zaslišal Fanikin smeh, se je toplo zganilo tudi v njegovih prsih. Morda pa le ni tako slabo imeti žensko v hiši. Danes je že veliko slišal, kaj Miha misli o tem, in morda res ...
Po kosilu, med katerim sta ženski skrbno varovali potico, da bo prav zapečena, so se lotili priprav na večerno praznovanje in čas je kar prehitro tekel v smehu in prijetnem delu. Smeh in prijeten klepet sta kraljevala tudi ves večer in vso noč tega nepozabnega praznovanja. Danilo se je že, ko je Silvo poskušal zaspati in je odganjal misel na novoletni poljub – pravzaprav je ni odganjal, ampak kar naprej obnavljal in zadrževal v sebi in podoživljal. Tale Fani, ta mu je pa naredila zanimive dneve! Ne spomni se, da bi kdaj takole praznoval in se veselil, zdaj pa mu je odstrla pogled na popolnoma drugačno življenje. Življenje v dvoje, kakršnega ni poznal, zdaj pa si ga je zlahka zamišljal.
Novo leto, nepopisan list ... Pokril se je do brade in delal načrte, kaj bo moral narediti, da bo vsaj njegova starost polna smeha, ne pa samote. In je zaspal. Pravijo, da se novoletne sanje uresničijo ...
