Prazne obljube

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

dec. '18

Kar pogosto slišimo politike govoriti o človekovih pravicah in njihovem varovanju. Vzpostavljena je celo mednarodno veljavna zakonodaja, ki naj bi jih varovala. Te pravne norme izhajajo iz temeljne listine Organizacije združenih narodov, ki vsem ljudem zagotavlja enake pravice ne glede na spol, raso, veroizpoved ali socialni položaj. Tako naj bi bil vsem ljudem zagotovljen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva, hrane in ne nazadnje tudi do izražanja verskih prepričanj. V resnici vsaj tretjini človeštva te pravice niso dosegljive, še najbolj bode v oči, da to krivico najbolj kruto občutijo otroci.

Voditelji, ki v resnici krojijo žalostno podobo našega sveta, se radi pohvalijo, kako si prizadevajo za razmere, kjer bodo vsi ljudje imeli vsaj približno enake možnosti pri odpravi v nebo vpijočih krivic. V resnici pa praviloma ostajajo samo pri obljubah, podobno kot deklaracija svetovne organizacije o varovanju človekovih pravic. Od teh trgovcev z usodami ljudi nikoli nismo slišali odgovora na vprašanje, kdo so pravzaprav poglavitni krivci za pekel, ki ga doživljajo ljudje v Siriji, Afganistanu, Jemnu, Venezueli, Kongu, Libiji, Palestini, Burmi … Naštevali bi lahko v nedogled, vendar je vsakomur brez sence dvoma jasno, da ljudje, ki doživljajo neverjetna ponižanja, niso storili nič takega, kar bi opravičevalo ravnanje tistih, ki služijo velike denarje z njihovo nesrečo. Tisti, ki v največji meri krojijo naš vsakdan, na preprosta vprašanja ne odgovorijo, zagovarjajo pač interese kapitala, ki jih je tudi postavil na položaj, ki jim omogoča odločanje v imenu ljudi, ki naj bi jih predstavljali in ščitili. Pa vendar – ali je življenje človeka v Jemnu, Somaliji, Siriji, Bosni, Libiji, Sudanu, Kongu, Haitiju ali kjer koli drugje v »tretjem svetu« vredno manj kot na primer v Veliki Britaniji, Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in ne nazadnje tudi v Sloveniji.

 Vsi ljudje naj bi bili enakovredni, vsi naj bi imeli pravico do dostojnega življenja. Vendar se zlasti v ZDA in tudi Evropi vse pogosteje slišijo grožnje, kako naše skupnosti ogrožajo nepovabljeni begunci ali ekonomski emigranti, in hkrati zagotavljajo, da je rešitev v vzpostavitvi novih zidov, ki nas bodo varovali pred nepovabljenimi prišleki. Pri tem jih ne moti prirejanje podatkov o številu prosilcev za azil ali onih, ki prihajajo samo zato, da bi si v evropskih državah zagotovili človeka dostojno življenje. Pri tem pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, zakaj ti ljudje svojega cilja ne morejo uresničiti v svoji domovini. Naj povemo naravnost. Tisti, ki so jih pahnili v revščino in brezup beguncev, se odgovoru na to vprašanje dosledno izogibajo. Kdo je razbil libijsko, iraško, afganistansko, sirijsko … državo? Ali so ZDA, Rusija, Francija, Združeno kraljestvo in vse druge države, ki so na kriznih žariščih služile debele milijarde dolarjev, prevzele trume beguncev? Ne, prepustile so jih obubožanim državam, kot so Libija, Grčija, Makedonija, Srbija, Bosna in Hercegovina … Hkrati pa ti »apostoli varovanja človekovih pravic« brez zadržkov prodajajo svoje orožje režimom, ki o vrednotah, ki jih razglaša ustanovna listina Združenih narodov, niti ne pomislijo.

Žalostno je, da tovrstni »logiki« sledi tudi del slovenske politike. Res je težko razumeti, da ljudje, ki bi nam radi vladali, tako nesramno potvarjajo dejstva in odkrito lažejo. Navsezadnje naj bi bila politika delovanje v javno dobro, torej v korist ljudi. Žal je v dejanskem življenju drugače, gre za koristi in oblast samooklicane elite, ki je že zdavnaj izgubila stik z življenjem običajnih državljanov. Kaj storiti, da bi državljani vendarle take povzpetneže lahko odstavili? Revolucija? To najbrž ni izvedljivo. Pomemben korak pa bi bil, da bi spremenili volilni sistem tako, da bi volivcem v resnici omogočal izbrati parlament, ki bo odločal v imenu ljudstva. Seveda bi bilo za tako ureditev treba doseči soglasje velike večine v parlamentu. Vendar če parlamentarci v resnici verjamejo vodilu, da so glasniki in zastopniki državljanov, to soglasje ni nedosegljivo. No, njihovo dosedanje ravnanje nas ne navdaja z optimizmom.

Ludvik Škoberne


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media