Večina se stara z družinskimi člani

jan. '19

STARANJE V SLOVENIJI

Če se pogovor med upokojenci dotakne vnukov, dobi drugačen ton: prijeten, nežen, topel. Vnuki so naša zadnja veja na družinskem drevesu – neredki upokojenci vneto zbirajo podatke za stoletja nazaj, da bi sestavili svoje družinsko drevo. Ali pa pomislimo na podatek, ki se ponavlja v statistikah: tri četrtine starih ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih, oskrbujejo domači družinski člani. Družina je za kakovostno staranje pomembna.

 V raziskavi Staranje v Sloveniji, ki je ugotavljala, kaj potrebuje, kaj zmore in kaj hoče tistih 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo stari nad 50 let, je veliko podatkov tudi o sožitju v družini. Zanimivi so že podatki, s kom živimo v istem gospodinjstvu.

Največ ljudi sobiva z zakoncem ali partnerjem – pri petdesetih letih starosti 80 odstotkov, pri sedemdesetih še vedno 70 odstotkov. Nato v petih letih smrt enega od zakoncev zmanjša število na dobrih 40 odstotkov, vendar še pri devetdesetih letih živi z zakoncem ena tretjina nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Ko pogledamo podatke o partnerskem sobivanju po spolih, je število večje za moške: od slovenskih moških jih živi po 50. letu starosti z ženo 77 odstotkov, žensk z možem pa le 59 odstotkov. Vzrok so leta, ki jih ženske doživijo več kakor moški.

Danes veliko govorimo o samostojnosti in veliko beremo o oskrbi v domovih za stare ljudi – prav je tako, saj je eno in drugo nepogrešljiv del kakovostnega staranja. Toda število tistih, ki noč in dan živijo z zakoncem pod isto streho, je daleč največje. To je za pametnega človeka smerokaz, na čigavo družbo in pomoč se lahko najbolj zanašamo za lepo staranje, zato je dobro negovati lepo partnersko in drugo družinsko sožitje.

Na drugem mestu je sobivanje z otroki. Pri petdesetih letih živi več kot polovica nad 50 starih prebivalcev Slovenije z enim od svojih samskih otrok; z družino enega od svojih otrok živi pri teh letih v skupnem gospodinjstvu vsak deseti. Do sedemdesetega leta starosti se sobivanje z družino odraslega otroka poveča na 20 odstotkov. Sobivanje z neporočenim otrokom pa se med petdesetim in sedemdesetim letom starosti zmanjša za več kot 30 odstotkov, nato pa le še za zelo malo – z neporočenim sinom ali hčerjo živi po 70. letu starosti med 15 in 20 odstotki staršev. Slika sobivanja s sinovo ali hčerino družino je drugačna. Do 70. leta svoje starosti živi približno vsak deseti prebivalec Slovenije v skupnem gospodinjstvu z družino enega od svojih otrok, nato pa se v petih letih to število skoraj podvoji. To je čas smrti enega od staršev in drugi se preseli v hčerino ali sinovo družino – večinoma v hčerino.

Pomen družine za kakovostno starost

V tradicionalni družbi je bilo – in je tudi danes – na primer v muslimanskem svetu samoumevno staranje v družini. To je bil čas familiarizma v normah in praksi. Kdor ni imel lastne družine, se je staral v bratovi ali sestrini družini, kjer je živel in delal ali služil kot hlapec ali dekla. Družina je bila skozi stoletja edina možnost za aktivno staranje, dokler je človek lahko delal, in nato za njegovo oskrbo v onemoglosti, le v kakem mestu je bil dobrodelni špital za onemogle ljudi lastnega doma.

Industrijska družba z množičnim zaposlovanjem ljudi v tujem kraju, rastoča zavest in možnosti za posameznikov osebni razvoj ter upor povojne (baby boom) generacije proti tradiciji konec 60. let so povzročili defamiliriarizem. Zdelo se je, da družina izgublja pomen ali celo odmira. Danes se krepijo možnosti in potrebe po zdravem ravnotežju osebne samostojnosti s kakovostjo družinskega sožitja. V luči sedanjega in prihajajočega staranja prebivalstva se zdi, da je to edina razvojno dobra rešitev. Nikdar ni bilo boljših možnosti za kakovostno družinsko sožitje in individualni osebni razvoj, kakor so danes. Dogaja se refamilizacija. Njej v prid govori ekonomika stroškov ob vsaki krizi – živeti skupaj je cenejše; sobivanju v prid govori ekološka nuja po varovanja energetskih in drugih virov, zlasti pa sodobna psihosocialna in nevroznanstvena spoznanja o nenadomestljivem pomenu družine za zdrav osebnostni razvoj človeka od spočetja do smrti.

Sožitje v družini je lahko človekova največja sreča, lahko pa prinaša največje stiske – enim več enega, drugim več drugega, vsakemu pa nekaj enega in nekaj drugega. Vsakdo – saj smo bili vsi rojeni v družini in veliko nas živi v lastni družini – ima izkušnje z lepimi trenutki v družini, ki osrečujejo, in težkimi trenutki.

Letos se bomo mudili pri raziskovalnih podatkih o staranju v povezavi z družino. Pred očmi bomo imeli vprašanje, kaj storiti, da bo čim lepše sožitje s partnerjem, odraslimi otroki, vnuki in drugimi domačimi, pa naj živijo daleč ali smo z njimi pod isto streho.

Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media