Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
OSEBNOSTNA MOTNJA
Naročnica je potožila o težavah, ki jih ima s taščo. Kadar je na večdnevnem obisku pri njih, se morajo vsi podrediti njenim željam in potrebam. Od časa obedov do modrovanja, kako naj bo opremljen posamezen prostor, in nasvetov, kako naj se kdo od družinskih članov vede, kaj naj počne drugače. Svojo voljo vsiljuje vsakomur, ki jo je pripravljen vsaj malo poslušati.
Ameriški psihoterapevt S. Peck navaja, da ljudi s takšnim vedenjem imenujemo osebnostno motene. V primerjavi z ljudmi, ki prevzemajo nase preveč odgovornosti in so poimenovani kot nevrotiki, imajo posamezniki z osebnostno motnjo le-te premalo. Kadar so nevrotiki v konfliktu z okolico, so prepričani, da je krivda njihova. Kadar pa so v konfliktu z okoljem osebnostno moteni ljudje, so prepričani, da je za vse kriva okolica.
V psihoterapevtskem procesu je veliko lažje delati z nevrotiki, ker se doživljajo kot ljudje, ki imajo težave in jih želijo odpraviti. Z drugimi pa veliko težje, če ne povsem nemogoče, saj sebe nikoli ne doživljajo kot vir svojih težav. Kot tisto, kar je treba spremeniti, doživljajo svet okrog sebe, ne samih sebe. Seveda nikakor ne vidijo potrebe po samoopazovanju. Le redki med nami nimajo vsaj kakšne manjše nevrotične ali osebnostne motnje, kar je tudi razlog, da lahko psihoterapija koristi vsakomur, če je le pripravljen sodelovati v takšnem procesu. Razlog za to se skriva v dejstvu, kako razlikovati med tem, za kar smo odgovorni in za kar nismo. Da bi to počeli ustrezno, pa moramo biti pripravljeni in sposobni nenehno preverjati same sebe. Osebnostno moteni ljudje so tudi v starševski vlogi prav škodljivi. Kadar se njihovi otroci nemogoče vedejo ali pa imajo težave v šoli, bodo vedno zvrnili krivdo na šolo ali druge otroke, češ da ti slabo vplivajo na njihove potomce, in jih ščitili pred vsakršnimi neugodnostmi.
Nemogoče je pričakovati, da se bo bralkina tašča kakor koli spremenila, ker se njeno dojemanje sveta vrti izključno znotraj njenega sveta in ji pomanjkanje empatije onemogoča, da bi se znala vživljati tudi v potrebe in svetove drugih ljudi. Zato je edina rešitev naučiti se, kako se učinkovito zaščititi, in obenem znati tašči postavljati ustrezne meje.
