Kdor živi sam, še ni nujno osamljen
STARANJE V SLOVENIJI
Čedalje več ljudi živi samih v stanovanju ali hiši. Statistika jih je imenovala enočlanska gospodinjstva, sodobna znanost je ustvarila zanje enostaven in lep strokovni izraz samovalec (angl. singleton). Najpogostejše samovalke so starejše ženske, ki jih je tudi sicer več kot starejših moških. Starost je feminizirana in se singularizira, pravi gerontologija. Vzporedno s tem narašča tudi boleče doživljanje samote, posebno pri otrocih in starejših; osamljenost je najbolj razširjena stiska starih ljudi. Znanstveno raziskovanje zadnja leta ugotavlja, da je osamljenost prava bolezen. Njeno preprečevanje in reševanje je pogoj za kakovostno staranje.
Reprezentativna raziskava o tem, kaj nad 50 let stari prebivalci Slovenije potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo, kaže, da je skoraj 19 odstotkov samovalcev, ki živijo sami. Veliko pogosteje so to ženske (skoraj 23 odstotkov) kot moški (dobrih 13 odstotkov). S staranjem njihov delež narašča; med 75. in 80. letom samuje skoraj vsak tretji. Starajoči se samovalci so v bolezni ali pešanju najbolj ogrožena skupina; neredko slišimo, da so koga našli v stanovanju šele nekaj tednov po smrti.
Samovanje narašča po vsem razvitem svetu. Na primer v Nemčiji, ki ima okrog 41 milijonov gospodinjstev, se je delež enočlanskih gospodinjstev v času od leta 2000 do 2015 povečal z dobrih 13 na 18 milijonov; število tri- in veččlanskih se manjša. Pohištvena in prehrambna industrija, turizem in drugi trgi se naglo prilagajajo samovalcem, ki so pomembni kupci.
Od kod današnji trend samovanja in kaj pomeni za kakovostno staranje, sožitje med generacijami ter za razvoj človekove osebe in kulture v skupnosti?
Danes je v ospredju vrednota samostojnosti in osebne svobode. To je ena največjih vrednot. Človeštvo jo je množično razvilo zadnjih sto let. Prej se zaradi materialnega pomanjkanja pri večini ljudi svoboda ni mogla uveljaviti, pri bogatih pa se je pogosto spridila v nadut egoizem. Danes je sebično zapiranje vase nevarnost za večino ljudi, saj v razvitem svetu skoraj vsak živi v večjem vsakdanjem udobju kot pred stoletji cesarji ob vsem bogastvu in služinčadi. Če je pomanjkanje, mora živeti skupaj več ljudi, ker je to cenejše. Malce udobnejše stanovanje samovalca meri približno 40 kvadratnih metrov, za 10 kvadratnih metrov večje stanovanje je enako udobno že za dva in tako naprej. Kuhanje za pet ljudi ne zahteva bistveno več časa in stroškov kot samo zase. V preteklosti skoraj ni bilo samovalcev, ker so bili ljudje prerevni za samostojno bivanje.
Danes je zelo pomemben tudi okoljski vidik trajnostnega razvoja naravnega okolja – naravo in njene vire moramo ohraniti ugodne zase in za naše zanamce. Okolje manj obremenjuje sobivanje več ljudi kakor samovanje.
Sožitje in samota
Kaj pa z vidika osebnega človekovega razvoja? Ali je ugodnejše samovanje z veliko svobode ali sobivanje, ki bolj sili k sodelovanju, usklajevanju medsebojnih odnosov in razvijanju sočutja?
Človek je bitje, ki potrebuje samoto, da lahko v njem mirno zorijo njegove ustvarjalne zamisli in izkušnje, doživljanje samega sebe, drugih ljudi, narave, družbe in kulture. Prav tako pa potrebuje družbo drugih ljudi pri delu in razvedrilu, pri učenju in duhovnem poglabljanju, v veselju in žalosti. Za zdrav razvoj sta enako nujni samota in družba – obe sta temeljni človeški potrebi. Med samovalci so taki, ki dobro poskrbijo za druženje z ljudmi: od njih prejmejo vse potrebno in drugim posredujejo vse svoje človeško bogastvo; prav tako so samovalci, ki jih razjeda osamljenost kot usoden duhovni in socialni rak. Eni in drugi so tudi med ljudmi, ki živijo z bližnjimi v družini, v domu za starejše ali drugi bivalni skupnosti.
Sobivanje z drugimi v družini nas sili, da se učimo lepše komunicirati, prevzemati in opravljati smiselne vloge in skrbeti za ustvarjanje lepega vzdušja – kdor danes te potrebe v družini ne občuti ali ji ne odgovori prav, mu sožitje v družini postaja huda nadloga. Pri vsakem sobivanju je vsakdo nenehno pred izbiro, da zavestno oblikuje lepo sožitje ali pa živi v peklenskih odnosih oziroma se mu sožitje razbije.
Samovalsko življenje v lastnem stanovanju človeka ne sili k nenehnemu usklajevanju sožitja, pač pa ga s podobno ostrino sili k plodni samoti: da sproti in učinkovito obdeluje svoje dobre in slabe izkušnje, da plemeniti svoje doživljanje; sili ga h kontemplaciji, duhovnosti. Samovalec, ki te človeške potrebe ne prepozna ali nanjo prav ne odgovori, postaja čudaški, odštekan, težaven sebi in drugim. Če pri tem spregleda še temeljno življenjsko potrebo po aktivnem in solidarnem sožitju z nekaj osebnimi prijatelji, številnimi znanci in ne sodeluje dejavno s skupnostjo, se nevede usmerja v starostno osamljenost.
Pomembno antropološko spoznanje pravi: kdor zna lepo oblikovati sožitje z drugimi, si redno poišče tudi plodno samoto. Ali obratno: kdor ni sposoben biti kakovostno sam, tudi z drugimi ne shaja.
