Popotovanje po Kitajski

Lansko poletje sem se z dvema prijateljicama odpravila za en mesec na Kitajsko. Ogledale smo si Šanghaj, Xian, Datong, Pingyao, Peking in zaključile v Hongkongu. Kitajska je varna država in za potovanje razmeroma poceni. Starejši nad 60 let imajo precej ugodnosti pri vstopninah in prevozih. Kar pa zadeva nekdaj pregovorno spoštovanje starejših, pa ga vsaj pri prevozih nismo zasledile. Kot je pogosto tudi pri nas, se mladi zagrebejo za sedeže, da lahko v miru igrajo igrice na telefonih ...

Šanghaj je s 23 milijoni prebivalcev največje kitajsko mesto in tudi gospodarski razvoj je tu najhitrejši. Na obeh bregovih reke Huangpu se dvigujejo nebotičniki. Pudong, ki je bil še 30 let nazaj najrevnejši del mesta, se je, potem ko je dobil status posebne gospodarske cone, v trenutku razvil v najbolj gosto poseljen kraj z najvišjimi nebotičniki. Nad vsemi kraljuje Šanghajski stolp s 137 nadstropji, ki je druga najvišja zgradba na svetu. Na nasprotni strani reke pa je mednarodni trgovski del mesta z bankami in hoteli s promenado Bund. Tam sta tudi glavni nakupovalni ulici.

Drugo jutro smo odšle na ogled šanghajskega muzeja z bogato zbirko keramike, kaligrafije, pohištva … Vstopnine ni, a je na vstop treba čakati tudi po več ur na vročini. En dan smo preživele na tradicionalnih vrtovih Yuyuan s templji, skalnjaki, ribniki in zgradbami, obnovljenimi po vzoru iz 16. stoletja. Med opijsko vojno so bili hudo poškodovani, zdaj pa so jih restavrirali. Nakupa željni turisti lahko izpraznijo denarnice na bazarjih, kjer večina pokusi tudi tipične parjene cmoke s skodelico čaja.

Glinena vojska

Ker so bile v Pekingu poplave, smo se s spalnim vlakom odpravile v Xian. Vročina je bila že zjutraj neznosna, kljub temu smo se peš odpravile do znamenitega stolpa Bell Tower iz 14. stoletja in v muslimansko četrt, kjer lahko potešiš najbolj nenavadne kulinarične želje. Xian je najstarejša od štirih nekdanjih kitajskih prestolnic. Turisti si želijo ogledati predvsem 2200 let staro grobnico z glinenimi vojščaki, ki so jih odkrili pred 44 leti nekoliko zunaj mesta. Več kot 7000 vojakov in poveljnikov, lokostrelcev in konjev naj bi varovalo cesarja Qin Shi Huangdija v posmrtnem življenju. Figure so v naravni velikosti z individualnimi potezami. Prvotno so bile obarvane.

Glinena vojska je del velikega kompleksa. Na zahodnem delu naj bi počival vladar Qin Shi, z njim pa 48 priležnic, ki so jih pokopali žive. Menda je strop grobnice mrtvega vladarja posut z biseri, ki ponazarjajo zvezde, po tleh pa tečejo reke živega srebra, tako da nihče ne bi preživel vdora vanjo. Pod zemljo je ostalo pokopano tudi na tisoče ljudi, ki so delali to grobnico, zato da ne bi izdali lokacije. Nekropolo je leta 1974 naključno odkril kmet, ko je kopal vodnjak. Za zasluge je takrat dobil 10 juanov (kar znaša 1,3 evra)!

Naša naslednja postaja je bilo zgodovinsko mestece Pingyao s tipično arhitekturo iz 14. stoletja. Znotraj 3000 let starega obzidja je promet prepovedan. Ulice z nizkimi trgovinicami in restavracijami so polne kitajskih turistov, tujih je le za vzorec, saj to mesto ne spada med standardne turistične destinacije. Ulice mesta Pingyao so žive podnevi in ponoči. Ob straneh glavne ulice gospodinje pripravljajo domače dobrote, iz vrčev pred trgovinami pa se kot iz vodnjakov pretaka sojina omaka, ki s svojim vonjem zaznamuje okolje. Če bi morala izbirati najljubši kraj na Kitajskem, bi gotovo izbrala Pingyao.

V Datong, ki leži že blizu Mongolije, smo se vozile na trdih sedežih vlaka kar sedem ur, čeprav na zemljevidu razdalja sploh ni velika. Tudi stojišča so bila nabasana. Nekaj mladih se nam je približalo, saj so želeli preizkusiti svojo angleščino. V šolah se sicer učijo angleški jezik, a vse ostaja le pri branju latinice in ponavljanju besed za učiteljem.

V Datongu smo stanovale v hostlu, ki je bil v modernem nebotičniku. Iz sobe v 22. nadstropju smo lahko videle nešteto templjev za obzidjem starega mestnega jedra. Zaradi velikih ambicij mestnega župana so za prenovo starega dela mesta dali porušiti 200.000 domov. Zdaj je večji del že obnovljen. Še posebej zanimiv je tisoč let star kompleks templjev Huayan. Parki in ribniki so lepo vzdrževani in prijetni za sprehode. V bližini je na ogled tudi lepo ohranjena ogromna stena iz glazirane keramike Devet zmajev iz 13. stoletja, ki je krasila palačo prvemu vladarju dinastije Ming. Kitajski zmaj ponazarja zaščito in srečo, zato ga tako pogosto vidimo kot okras palač in domov. Številka devet je za Kitajce še posebej srečna.

Nekoliko ven iz Datonga so pomembna kitajska budistična svetišča iz 5. stoletja vklesana v peščene stene jam Yungang. Skupaj več kot 51 tisoč kipov in reliefov, vklesanih v peščenjak, jasno kaže tuje vplive. Pravijo, da več kot 30 milijonov Kitajcev še vedno biva v jamah. Glede na vročino in onesnaženost in tudi potresno varnost je to idealen način domovanja. V bližini je tudi moderen muzej. Že ob vhodu te očara impresivna igra svetlobnih efektov. Muzej so skrbno umestili v pokrajino, velik del ga je pod zemljo.

Po Velikem zidu

V Pekingu smo ostale šest dni. Ker smo stanovale nasproti Nebeškega templja, smo si mesto lahko deloma ogledale tudi peš, večinoma pa s podzemsko železnico, ki je zelo poceni (manj kot pol evra). Nebeški tempelj (simbol Pekinga) je v bistvu kompleks bogato okrašenih templjev in je največji arhitekturni dosežek dinastije Ming. Tu je vladar, nebeški sin, vsako leto molil za dobro letino. Tempelj stoji v istoimenskem parku, ki je vsak dan poln obiskovalcev, rekreativcev, plesalcev, skupin, ki vadijo tai chi, in drugih.

Za Prepovedano mesto si je treba vzeti ves dan, saj je to največji kompleks palač na svetu (skoraj 1000 palač z 9.999 sobanami). Obdan je z 10-metrskim zidom in obrambnim jarkom z vodo. Skoraj 500 let je bilo tu politično središče kitajske vlade, hkrati je služilo za domovanje vladarjev. Danes so v palačah muzejske zbirke in razstave, odprte za javnost. Ker je to ena najbolj obleganih znamenitosti v Pekingu, je število obiskovalcev omejeno na 80.000 na dan.

Skoraj vsak turist, ki pride v Peking, si seveda ogleda Kitajski zid. 2300 let star in 21.000 kilometrov dolg zid naj bi Kitajce branil pred sovražniki s severa, jih združeval in ohranjal kulturo, hkrati pa omogočal kontrolo in dohodke od pretoka blaga, zlasti svile. Najprej so ga gradili iz kamna, lesa in blata, kasneje pa iz večjih opek, kar je omogočalo hitrejšo gradnjo. Dostopov na zid je več. Me smo se odločile za Mutianyu, približno sto kilometrov iz Pekinga, kjer se do določene višine lahko pelješ z gondolo, potem pa se po obzidju sprehodiš do razglednih stolpov. Zid se vije na obe strani, dokler se ne skrije v meglicah v daljavi. Trditev, da naj bi se videl z Lune, po navedbah astronavtov ne drži. Obstaja pa vrsta legend in pregovorov, recimo: Nisi zmagovalec, dokler ne premagaš velikega zidu (= najtežje ovire). Ali pa legenda o mladi ženi, ki je spletla topla oblačila za moža, ki je gradil Kitajski zid. Ko je prišla na gradbišče, so ji povedali, da je mož umrl in so ga zazidali v zid. Jokala je toliko časa, da se je zid sesul in se je prikazalo njegovo truplo.

Poletna palača je menda svetovni vzor idealne povezave naravnih in umetnih objektov v prostoru. Na ogled se lahko udobno in poceni popelješ s podzemsko železnico. Od glavnega vhoda se vzpneš na hrib Dolgega življenja, pokrit s paviljoni in templji, in se spustiš do palač ob jezeru. Jezero obkroža senčna pešpot z ljubkimi mostički; ob poti so veliki kamni z neopaznimi zvočniki, ki tudi v angleščini pripovedujejo o zgodovinskem pomenu posameznega dela poti. Ta izlet mi je še posebej ostal v lepem spominu, ker sem srečala nekaj zanimivih ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjala v angleščini. Na začetku potovanja je glede tega slabo kazalo, saj celo na informacijskih točkah na večjih postajah niso znali angleško.

Naša zadnja postaja je bila Hongkong. Na poti z letališča sredi noči smo imele težave, ko nam je taksist skušal vsiliti trikrat višjo tarifo, kot bi bila običajna. Zato smo izstopile sredi poti in si poiskale drug prevoz. Taksisti so edini kvarili dobro predstavo, ki smo jo dobile o poštenih Kitajcih.

Že prvi dan smo si ogledale mesto z vrha Victoria Peak, kamor pelje vzpenjača še iz leta 1888. Pogled na nešteto nebotičnikov in zaliv, ki deli otok od celine, vzame dih. Z ladjico smo se peljale po zalivu, kasneje pa si s starim dvonadstropnim tramvajem ogledale vzhodni del mesta, kjer so tržnice sadja in oblačil.

En dan smo izkoristile za izlet s hidrogliserjem v Macao, nekoč portugalsko enklavo. Zelo zanimiv je bil obisk paviljona redkih živali, tudi velike pande na otoku Coloane, kamor greš lahko kar z avtobusom. Pokukale smo tudi v notranjost igralnice z zlato fasado, žal pa tam nismo smele fotografirati. V Umetnostni galeriji je bila ta čas zanimiva razstava Chagallovih del.

Pravijo, da je število starejših nad 60 let na Kitajskem presega 240 milijonov. Za prihodnost napovedujejo hude generacijske probleme. Edinčki, ki so se rojevali skoraj štiri desetletja, so zdaj odrasli in zaposleni pogosto daleč proč. Kaj storiti, ko starša ne moreta več skrbeti zase? Domovi za starejše so sicer poceni (približno 100 evrov, za starejše brez potomcev pa zastonj), vendar dati starša v dom po njihovi etiki pomeni ponižanje za vso družino. Slovenec, ki je v Hongkongu poročen s Kitajko in bi po upokojitvi rad živel v Sloveniji, je povedal, da bosta z ženo, ki je po zakonu dolžna skrbeti za starša, lahko prišla sem šele po smrti njenih staršev, če bosta takrat še pri moči za selitev.

Besedilo in fotografije: Nuša Javornik