PISMA BRALCEV
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Več glav več ve
Sem dolgoletna naročnica Vzajemnosti, s katero sem izredno zadovoljna, saj je v celoti resnično namenjena nam, starejšim. V januarski številki sem v rubriki Svetujejo vam prebrala vprašanje bralke o razjedi na jeziku. Sklenila sem, da vam napišem, kako sem se sama zelo uspešno rešila teh težav.
Pred leti so se mi na jeziku nenadoma pojavile številne milimeter globoke razjede malinove barve. Včasih so se pojavile samo ob robu, včasih pa po vsem jeziku. Zaradi bolečin, ki so jih spremljale, sem imela težave pri jedi in tudi pri govorjenju. Osebni zdravnik me je napotil k zobozdravniku in kasneje k specialistu za ušesa, usta in grlo. Zobozdravnik mi je predpisal antimikotik, ki sem ga morala mazati po jeziku, a ni pomagal. Tudi otorinolaringolog ni poznal rešitve. Tako sem sama začela iskati nasvete na spletu. Našla sem ajurvedski nasvet, ki se sicer ni nanašal konkretno na razjede, je pa priporočal žvrkljanje olivnega olja za notranje čiščenje telesa. Poskusila sem, vendar je bil občutek olja v ustih zelo neprijeten. Zaradi tega sem poskusila z žvrkljanjem čiste mlačne vode po sistemu: če ne bo pomagalo, tudi škoditi ne more. In pomagalo je! V štirinajstih dneh so vse razjede popolnoma izginile in se niso več vrnile! Vodo še žvrkljam, in to vsak dan vsaj 10 minut – zjutraj in zvečer po čiščenju zob. Pri tem uporabljam izmenično dva načina: pri prvem hitro premikam jezik proti zobem, pri drugem pa ustvarjam v ustih podtlak, podobno kot pri sesanju. Vodo vsako minuto zamenjam s svežo.
Rada bi poudarila, da se mi, odkar žvrkljam vodo (približno 5 let), razjede niso ponovile, zobje so bolj beli in zobnega kamna, ki so mi ga morali včasih odstraniti na vsake tri leta, preprosto ni več.
Predlagam uredništvu, da razmisli o uvedbi nove rubrike, v kateri bi objavljali preskušene zdravstvene in druge nasvete bralcev, ki bi morda lahko pomagali rešiti probleme nekoga tretjega. Življenje je nas in naše prednike marsikaj naučilo, in bila bi velika škoda, če bi se to znanje z našim odhodom za vedno izgubilo.
Za spodbudo bi rada vedela, ali in kako si je kdo izmed bralcev uspešno povrnil izgubljen vonj in okus. Sama že več kot deset let ne okušam nič, le sladko, grenko, kislo in slano. Vonjam samo še dim. Vem, da moja težava ni usodna, pa vendar bi zelo rada ponovno okušala in vonjala, kot sem nekoč.
Bralka iz Štajerske
Spomini ob jubilejih
Novembra lani je minilo 120 let od rojstva olimpionika Leona Štuklja, letošnjega novembra pa bo že dvajset let od njegove smrti. Leon Štukelj, član Sokola Maribor Matica, je bil naš bližnji sosed v Mariboru. Z mojim očetom Alojzijem Struno, profesorjem na mariborski trgovski akademiji, ki je bil starosta Sokola Maribor III Krčevina, sta bila velika prijatelja, oba Dolenjca.
Ko je v Berlinu leta 1936 Štukelj prejemal olimpijsko medaljo, sem bil star šest let. Spominjam se, ko naju je z bratom Marijanom oče tik pred olimpijado peljal gledat telovadni nastop v odprti hali za Unionsko dvorano v Mariboru. Danes stoji na tem mestu kinodvorana. Nastopili so telovadci: Leon Štukelj, Josip Primožič -Tošo, Aleš Erik, Franček Oman in drugi slovenski sokoli.
Z bratom Marijanom sva bila aktivna člana Sokola Krčevina. Z velikim ponosom in narodno zavednostjo smo poudarjali, da smo sokoli. Društvo Sokol je bila vsenarodna nadstrankarska svobodomiselna organizacija. Spodbujala je narodno in kulturno zavest in nas vzgajala ob telesni vzgoji. Žal pa smo po prihodu nacistov v Maribor leta 1941 s solzami v očeh doma v peči sežigali sokolski prapor in sokolsko literaturo. Ko smo se po vojni leta 1945 kot begunci vrnili v Maribor, društva Sokol ni bilo več. Oče, brat Marijan, sestra Tatjana in jaz smo postali člani Društva za telesno vzgojo Partizan. Oče je bil predsednik. Za uspešno in požrtvovalno delo mu je Telovadna zveza Slovenije decembra 1951 podelila posebno priznanje.
V začetku leta 1948 smo se člani Društva za telesno vzgojo Partizan začeli pripravljati na skupni jugoslovanski nastop na XI. vsesokolskem zletu v Pragi. Za nastop smo se pripravljali v posameznih društvih po Jugoslaviji. Mariborski telovadci smo vadili v šolskih telovadnicah in na Ljudskem vrtu. Glavna organizacija nastopa je bila v slovenskih rokah, avtorji telovadnih vaj so bili slovenski telovadci. Generalka vseh nastopajočih je bila junija v Ljubljani. Naslednji dan smo se s posebnim vlakom iz Ljubljane čez Madžarsko odpeljali v Prago. Skoraj enourni nastop tri tisoč jugoslovanskih telovadcev na Strahovici nad Prago je bil veličastno sprejet. Tisti dan je bila objavljena informacija o sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo (Informbiro). Mogoče je ta dogodek vplival na to, da so jugoslovanske telovadce sprejeli bolj navdušeno kot sovjetske telovadce. Ob vrnitvi smo imeli v Beogradu še en uspešen skupni nastop. To je bil tudi naš zadnji sokolski nastop.
Ljubo Struna, upokojeni filmar
