Na premoženjska in druga pravna vprašanja odgovarja mag. Janez Tekavc
DEDOVANJE V ZUNAJZAKONSKI SKUPNOSTI
Bralka že več kot deset let živi s svojim partnerjem. Za poroko se nista odločila, sta pa ves čas prijavljena vsak na svojem naslovu. Skupnega naslova tako nimata. Bralka opaža, da so partnerjevi otroci vse bolj odklonilni do nje. Sklepa, da za tem stoji predvsem razmišljanje o dediščini. Zanima jo, ali res ne bo mogla ničesar dedovati, tudi po oporoki ne, ker nista prijavljena na skupnem naslovu.
Stvari bi bile enostavnejše, če bi se poročila, ker bi se potem domnevale posledice poroke, to je med drugim tudi pravica do dedovanja. Če zakonska zveza traja do smrti enega od zakoncev, drugi zakonec po njem praviloma deduje, ne da bi mu bilo treba kar koli dokazovati na sodišču. Zadostuje že dejstvo, da je bil zakonec.
Sicer velja, da je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna, in da ima taka skupnost v razmerju med njima enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Vendar pa je v primeru sporov, ki se napovedujejo bralki, treba zunajzakonsko zvezo dokazovati na sodišču.
Sodišče ugotavlja in presoja odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tem upošteva predvsem izpovedi prič pa tudi morda listinske dokaze, če ti obstajajo. Gre na primer za medsebojna pisma, dokazila o skupnem preživljanju dopustov in podobno. Tako dokazovanje zahteva dokaj velik vpogled v intimo, kar ni ravno prijetno.
Skupno stalno prebivališče je lahko eden izmed zunanjih znakov, s katerim se dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti, vendar ni edini niti odločilen dokaz. V postopku se ugotavlja tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki dokazujejo obstoj take skupnosti. Če bralka in njen partner nista prijavljena na skupnem naslovu, to samo po sebi ni razlog, da ne bi obstajala zunajzakonska skupnost in s tem pravica dedovanja.
Iz sodne prakse na primer izhaja, da celo v primeru, če bralka in njen partner ne bi ves čas živela skupaj, pač pa bi skupaj preživljala le konce tedna, to samo po sebi še ne bi izključevalo obstoja zunajzakonske skupnosti. Pomembno je namreč, da razlog za takšen način življenja izhaja iz njune skupne volje in da ima hkrati njuna skupnost vseeno vse druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje.
Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti pa tudi posamezna nesoglasja med partnerjema sama zase, kadar so močnejši povezovalni dejavniki, niso odločilna. Tudi okoliščina, da se eden od partnerjev ali oba nista želela poročiti, ne pomeni, da zunajzakonska zveza ne obstaja. Bistveno je namreč vprašanje, ali je obstajala skupna volja do življenja v zunajzakonski skupnosti in s tem tudi volja do skupne pripadnosti, intimnosti, ekonomske in socialne povezanosti in podobno. Do zunajzakonske skupnosti namreč praviloma pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti ne potrdita s sklenitvijo formalne zakonske zveze, čeprav ima njun odnos sicer vse značilnosti razmerja med zakoncema.
Če se bralka in njen partner ne bosta odločila za poroko, bo torej bralka verjetno morala na sodišču dokazovati to posebno povezanost s svojim partnerjem. Tako kot mora zakonska zveza trajati do smrti enega od partnerjev, mora tudi zunajzakonska zveza trajati do smrti enega od partnerjev, da je drugi upravičen do dedovanja. Tudi tukaj je razlika predvsem v načinu dokazovanja. Pri zakonski zvezi zadostuje izpisek iz matične knjige, pri zunajzakonski zvezi pa je to predmet dokazovanja s pričami in drugimi dokazi. Pri zakonski zvezi sicer izjemoma zakonec ne deduje, če se dokaže, da je dejanska življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu med zakoncema trajno prenehala pred smrtjo zapustnika in je bila zakonska zveza le še formalnost.
Bralka lahko deduje že na podlagi zakona, če bo v zunajzakonski zvezi s partnerjem do njegove smrti. V tem primeru ima tako imenovano zakonito dedno pravico, da deduje zapuščino skupaj z otroki pokojnega po enakih delih. Če sta dva otroka in partner, vsak od njih deduje po eno tretjino, razen če ni z oporoko določeno drugače.
Pri oporoki je potrebno manj dokazovanja, ker se lahko z oporoko nameni zapuščina komur koli. Razpolaganje je omejeno le z nujnimi dednimi deleži. Če bo na primer partner navedel v oporoki, da premoženje zapušča bralki, tej praviloma ne bo treba dokazovati obstoja zunajzakonske skupnosti.
SVETOVALNI TELEFON:
Odvetnik Janez Tekavc odgovarja na premoženjska in druga pravna vprašanja (razen pokojninsko-invalidskih) bralcev Vzajemnosti tudi po telefonu. Pokličite ga v torek, 12. in 19. februarja, med 14. in 16. uro na telefonsko številko 01 530 78 53.
