Neizbrisljive krivice
Spomini na otroštvo imajo posebno mesto pri vsakem človeku. Najlepši so spomini na ljubečo mater, očeta, na prijetno družinsko okolje, kjer smo naredili prve korake, se počutili varne in ljubljene. Kadar so spomini na mlada leta prežeti s krivicami in tragedijami, so boleči in mladega človeka zaznamujejo za vse življenje. Tudi nekateri naši bralci se še spominjajo pekla druge svetovne vojne, doživljali so ga kot majhni, ničesar krivi otroci. Vojne vedno povzročijo nešteto krivic, zagotovo pa so največje žrtve otroci. In za to ni opravičila!
Prav grozljivo je slišati, da nekateri ne verjamejo, da se je zgodil holokavst. To ne govori le o njihovi nerazgledanosti, ampak tudi o njihovi prevzetnosti in brezsrčnosti. Tudi po več kot sedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne prihajajo na dan temne zgodbe tega časa. Nanje je opozoril tudi nedavni izraelski dokumentarni film z naslovom Pozabljeni – zgodba o jugoslovanskih Judih, ki so ga predvajali na prvem programu nacionalne televizije. Ustvarjalci so iz pričevanj preživelih in pripovedovanj zgodovinarjev sestavili presunljivo sliko o tem, kam lahko pripeljeta sovraštvo in nestrpnost. Najbolj pretresljive so bile izpovedi zdaj osemdesetletnih in devetdesetletnih ženic in mož, ki so se s solzami v očeh spominjali, kako so jih mame rešile pred gotovo smrtjo. Vsi po vrsti so ob obujanju spominov na krute dogodke v rani mladosti zajokali, v njihovem glasu je bilo čutiti, kako že vse življenje pogrešajo mamo, očeta …
»Krivica, ki jo doživi otrok /…/ če je bila storjena vedoma ali ponevedoma, se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom neizbrisljiva …« je zapisal Ivan Cankar. Zato je treba na krivice, še posebej te, ki jih povzročajo vojne, opozarjati in o njih pripovedovati tudi mlajšim rodovom, da se ne bi nikoli in nikdar več ponovile. Mir, spoštovanje drug drugega in sožitje so vrednote, ki jih moramo vedno gojiti.
