Čuvanje vnukov ima dobre in slabe strani
STARANJE V EVROPI
Ena izmed dejavnosti, ki starim staršem po navadi precej polepša dneve v starosti, je čuvanje vnukov. Ob tem lahko pozabijo na vse tegobe, nizke pokojnine, čudaško politiko, bolezni in zdravstvene omejitve, osamljenost, občutke obupa nad iztekajočim se življenjem in še kaj. Vendar pa ima lahko čuvanje vnukov tudi negativne posledice. Katere?
S tem vprašanjem sta se v nedavnem članku z uporabo podatkov SHARE ukvarjala italijanska raziskovalca Giorgio Brunello in Lorenzo Rocco. Običajne ugotovitve, tudi iz literature, pravijo, da je čuvanje vnukov povezano z večjo blaginjo in boljšim počutjem starih staršev. Tako ena zadnjih pravi, da to še posebej velja za babice (bolj kot za dedke), kar povezujejo tudi s pričakovanji do starejših v večini evropskih držav (čeprav tu nekatere, na primer skandinavske, izstopajo po večjem poudarku na formalnem, plačanem zagotavljanju čuvanja vnukov). Zanimivo, da te študije najdejo posebej veliko zadovoljstvo pri starih starših s tremi ali več vnuki – več vnukov imate, močnejše bo vaše zadovoljstvo pri ukvarjanju z njimi.
Brunello in Rocco sta na stvar pogledala nekoliko drugače. Čuvanje vnukov ima po njunem veliko pozitivnih, vendar tudi negativnih strani: na eni strani lahko vodi v več fizične in psihične dejavnosti, kar gotovo le podpira zdravje starostnika, po drugi pa lahko predstavlja tudi veliko odgovornost in stres, ko vas vnuk ne uboga, ko želi početi kaj nevarnega, in to tako močno, da morate napeti prav vse sile, da bi mu to nekako preprečili in ga obvarovali. Katera stran čuvanja vnukov in učinka na zdravje torej prevlada – dobra ali slaba?
Lahko je tudi obremenitev
Žal Brunello in Rocco nimata dobrih novic. Potem ko sta na poseben in v statistiki dobro znan način (instrumentalne spremenljivke) upoštevala obe strani vzročnosti, sta prišla do sklepa, da največkrat čuvanje vnukov prispeva k močnejšim depresivnim simptomom pri starostnikih. Tu sta bila zelo natančna: deset dodatnih ur čuvanja vnukov na mesec poveča verjetnost razvoja depresivnih simptomov za 3,2 odstotka pri babicah in 6,1 odstotka pri dedkih. Takšnim negativnim znakom so močneje izpostavljeni tisti, ki pazijo intenzivneje v smislu več preživetih ur z vnuki, tisti z več vnuki ter tisti iz južno- in vzhodnoevropskih držav. Čeprav avtorja v svojo analizo nista vključila Slovenije, bi torej tudi pri nas bili močno izpostavljeni njunim ugotovitvam. Brunello in Rocco skleneta z jasnim priporočilom politikam: na osnovi njune analize bi bilo smiselno razmišljati o spodbujanju formalnih oblik čuvanja vnukov, starševskega varstva in alternativnih oblik neformalne oskrbe.
Ali so takšne analize dovolj, da prestrašeni začnemo opuščati tako ljubo dejavnost? Zagotovo ne. Zgornja analiza je seveda le ena in nekaj drugih kaže, da sta avtorja morda podcenila pozitivne učinke druženja z vnuki. Vendar pa je le treba biti pozoren: če smo šibkega zdravja, razdražljivi in imamo možnost, da na vnuka ali vnukinjo popazi kdo drug, nam zgornje pove, da ne bo nič narobe, če mu to prepustimo – naj bo to mati, oče ali kdo tretji. Kadar pa smo dobre volje, naj nam seveda tudi Brunello, Rocco in znanstveniki ne branijo veselja, ki ga prinašajo stara leta.
