svetovalka TA in spec. psihoterapevtka:
Zdenka Peloz

Dobro je vedeti | mar. '19

SRAM

27-letna hčerka našega naročnika se je odločila poiskati psihološko pomoč, ker ne more najti ustreznega moškega, s katerim bi si ustvarila ljubeče razmerje in družino. Vsi partnerji, ki jih je imela do zdaj, so bili nezreli, neodgovorni in večina tudi že v razmerjih z drugo. Druženje s poročenimi prijateljicami ji je postalo neprijetno, saj niso imele več skupnih tem. Počuti se manjvredno, saj so vsi okrog nje v parih, zato se je začela izogibati še njim in se osamila.

Kronične težave, povezane s stiki z ljudmi, ki so nam pomembni, kažejo na to, da je treba raziskati čustva in občutke. V njenem primeru se je izkazalo, da jo močno ovira sram. To je socialni občutek, kar pomeni, da nas je sram pred nekom, pa naj je ta človek v resnici prisoten ali pa si njegovo navzočnost samo predstavljamo. Čustvo sramu pomeni lastno negativno samovrednotenje. Bojimo se, da bo nekdo odkril nekaj o nas, kar ni dobro ali pa je obsojanja vredno. Sram se pojavi zelo zgodaj v posameznikovem razvoju, vendar ga z dozorevanjem in psihološkim odraščanjem navadno presežemo. Odraslih torej naj ne bi bilo sram, če pa je prisoten, je to znamenje, da oseba ni dokončala svoje psihološke rasti in obstajajo elementi, ki jim je treba posvetiti dodatno pozornost. V odraslosti je namreč treba razlikovati med sramom in občutkom krivde. Sram pomeni, da na primer oseba sebe dojema kot nevredno ljubezni, neumno, grdo …, občutek krivde pa je vezan izključno na neprimerno vedenje. Ljudje, ki imajo težave s sramom, se praviloma izogibajo javnosti in bežijo v samoto. Tako si osiromašijo družabno življenje. Lahko razvijejo motnjo, ki jo imenujemo socialna fobija. Včasih je ljudi celo sram, da jih je sram. Ne sprejemajo se ravno zato, ker jih je sram. Kako prerasti ta občutek? Gre za dve osnovni spremembi na duhovni ravni. Posameznik se mora naučiti razlikovati med svojim bitjem, osebnostjo in ravnanjem. Istočasno pa si naj nehati postavljati pogoje, ki jih mora izpolniti, da bo ustrezen in vreden. Namesto tega se mora brezpogojno sprejeti ravno takšnega, kot je. Ko se človek sprejme, se začne ceniti in spoštovati. Takrat bo tudi začel pritegovati v svoje življenje ljudi, s katerimi bo gradil kakovostne in osrečujoče odnose.