Največ se jih stara z zakoncem
STARANJE V SLOVENIJI
Ko pogovor med starejšimi nanese na to, koliko smo zadovoljni, ga navadno usmerimo na zdravje, nizko pokojnino ali kako je včasih luštno b'lo, zdaj pa ni več tako. Raziskovalni podatki o kakovostnem staranju pa kažejo, da je najodločilnejša družba: s kom živimo in se družimo, kakšen odnos imamo s svojimi najbližjimi. Ustavimo se ob podatkih o partnerskem sožitju iz raziskave o staranju slovenskih prebivalcev – trije so lepi, dva kažeta, kam usmeriti svoje osebno staranje in staranje vseh 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo stari nad 50 let.
Najprej odgovor na vprašanji: S katerimi sorodniki ali drugimi bližnjimi živite v isti hiši ali stanovanjski stavbi? In s kom v skupnem gospodinjstvu? Z zakoncem se starata dva od treh nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (63,7 odstotka v skupnem gospodinjstvu z zakoncem in 2,6 odstotka s partnerjem, s katerim nista poročena). Če ta podatek gledamo po starosti, je vse do 75. leta starosti še višji – z zakoncem nas živi nad tri četrtine. Nato številka pada zaradi smrti enega, večinoma moža, tako da v visoki starosti žene živijo same veliko pogosteje kot možje. Vendar pa vse do 90. leta starosti še vedno živi z zakoncem vsak tretji.
Drugi, a zato nič manj pomemben raziskovalni podatek kaže, da je zakonec naš najpogostejši in najzvestejši oskrbovalec, ko sami ne moremo opravljati vsakdanjih opravil. Polovici (48,2 odstotka) od tistih, ki so v zadnjega pol leta prejemali kako pomoč in oskrbo zaradi bolezni ali onemoglosti, je to pomoč dajal zakonec. Zakonec je najbolj pripravljen in kaže največ veselja za pomoč partnerju, njegovi oskrbi najbolj zaupamo.
Tretji podatek pa je krut: najbližji družinski člani povzročijo tudi največ trpinčenja starih ljudi – besednega in telesnega nasilja, zamerljivega odmika in zanemarjanja. Tri četrtine vsega nasilja nad starimi ljudmi storijo najbližji. Globlji vpogled v ta tragični pojav sicer pokaže, da to večinoma store nenamerno, nehote. Neposredni povod za njihove grde besede, nasilno kretnjo ali zanemarjanje je čudno vedenje starega človeka zaradi bolezenskih motenj in stiske, ko ne zna sprejeti starostnega pešanja. Domači ne razumejo njegove bolezni in starostnih motenj, zato si jih razlagajo kot hudobijo. Tu je še njihova preobremenjenost ali stres – »živci popustijo«. Globlji vzrok, da domači trpinčijo in so nasilni do starega družinskega člana, pa so vedno preslabo razvite zmožnosti za komuniciranje in sodelovanje obeh strani: tako starega človeka kot njegovih domačih; torej nerazvita empatija – zmožnost za vživljanje v drugega. Nehoteno nasilje prav tako boli kot hoteno. Do vsakega nasilja nad starimi ljudmi je treba imeti ničelno toleranco.
Vštric s krutimi podatki o domačih, ki so nasilni do onemoglega svojca, gre tudi podatek o lepem pogovoru, ki nam ostane v lepem spominu, saj pravi slovenski pregovor, da topla beseda tri zime greje. V Sloveniji imamo nad 50 let stari ljudje v spominu malo lepih pogovorov s starejšim človekom – vključno z zakoncem: povprečno na 129 dni, to je samo trikrat na leto! Za lep medčloveški odnos pa je potrebna ena ura lepega osebnega pogovora na teden s svojo generacijo. Ter po eno uro lepega pogovora z mlado in srednjo generacijo. Starejši v Sloveniji smo blizu te norme samo s srednjo generacijo svojih otrok: z njimi imamo lep pogovor povprečno na 9,3 dneva.
Lepše komuniciranje je naložba
Podatki kažejo naše stanje: starejši si med seboj veliko in z ljubeznijo pomagamo, pri tem pa z besedami in vedenjem drug drugega veliko grizemo in si grenimo starost. Peti obetavni raziskovalni podatek pa kaže, da se tega zavedamo in smo se pripravljeni učiti lepšega sožitja. Na vprašanje, ali bi bilo potrebno, da se starejši ljudje učijo lepše komunicirati, je odgovorilo pritrdilno več kot tri četrtine nad 50 let starih prebivalcev Slovenije. Najpogosteje tisti, ki jim odnosi najslabše uspevajo. Radi bi se torej vsaj za svojo zadnjo tretjino življenja naučili lepšega sožitja, če že nismo imeli sreče, da bi se bili tega naučili v otroštvu ali srednjih letih. Naš učni cilj so lepši odnosi z mlajšimi, zlasti pa med seboj.
Ob naši pripravljenosti, da bi se učili lepšega komuniciranja in sožitja, je dobra novica, da so za to usposabljanje zadnja leta čedalje boljše možnosti. Usvajanje veščin za lepše komuniciranje ni manj vredna naložba kot gibanje, zdrava prehrana ali tuji jezik. Osebna naložba za lastno zdravje in sožitje z najbližjimi. In nacionalna naložba, da bomo kos demografski krizi.
