Staramo se z odraslimi otroki
STARANJE V SLOVENIJI
V rubriki Staranje v Sloveniji si zadnje mesece ogledujemo podatke o staranju v družini. S kom živimo prebivalci Slovenije, ki smo stari nad 50 let, kako z njimi shajamo, kaj pri družinskem sožitju potrebujemo, kaj zmoremo, kaj hočemo? Prejšnji mesec smo se mudili ob dejstvu, da se jih največ stara z zakoncem. Za starost ni boljše naložbe, kot je učenje lepšega partnerskega odnosa. Za to so danes boljše možnosti, kakor so bile kdaj koli do zdaj. Obetavna priložnost! Tokrat poglejmo podatke o staranju z odraslimi otroki. Tudi ti kažejo isto smer – učenje lepših odnosov je najširša pot v lepše staranje.
S svojim odraslim otrokom živita v istem stanovanju ali hiši skoraj dve tretjini nad 50 let starih prebivalcev Slovenije (58,4 odstotka). Poglejmo ta podatek podrobneje: skoraj 20 odstotkov s sinom, ki je brez družine, in dobrih 15 odstotkov s sinom in njegovo družino; skoraj 12 odstotkov s hčerjo, ki je brez družine, in prav toliko s hčerjo in njeno družino.
Odrasli otroci, ki imajo svojo družino in živijo s starši v isti hiši, imajo večinoma lastno gospodinjstvo; takih primerov je dve tretjini, medtem ko ena tretjina mladih družin živi v istem gospodinjstvu s starajočimi se starši. Lastno gospodinjstvo starih staršev in lastno gospodinjstvo mlade družine v isti hiši je ugodna kombinacija za marsikaj. Starejša in mlajša generacija sta samostojni in se manj vtikata v življenje druga druge, kjer to ni smiselno. Stari starši so pogosto najboljša rezerva za varstvo otrok, ko zbolijo, jih vozijo v vrtec in iz njega, na dejavnosti, so z njimi kak večer, da gresta starša lahko ven ... Stari starši so dragoceni vzgojitelji vnukov in sogovorniki njihovih staršev. So nezamenljiva izkušnja sožitja med mlado, srednjo in starajočo se generacijo. Družine ob vseh težavah v službi in z otroki oskrbujejo v Evropi nad polovico vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč v starostnem pešanju, bolezni ali invalidnosti. Brez družinske oskrbe bi se sesul vsak javni sistem dolgotrajne oskrbe – tako danes kot »jutri«, ko bo potrebovalo oskrbo nekajkrat več ljudi kot danes.
Tisti odrasli sinovi ali hčere, ki nimajo svoje družine, živijo večinoma v skupnem gospodinjstvu s starajočimi se starši. To je lahko za ene in druge prednost, a tudi težavna življenjska naloga. Starajoči se starši so lahko do odraslih neporočenih otrok posestniški ali v drugačnem bolestnem odnosu. Ti sinovi in hčere neredko doživljajo tudi hudo lastno tragiko: nekateri imajo izrazite duševne ali socialne posebnosti, so zasvojeni z alkoholom ali mamili, marsikateri je globoko razočaran, ker mu ni uspelo imeti družine po svojih željah in predstavah, neredki od samskih sinov in hčera živijo povsem za svoj poklic, službo ali delo na kmetiji. V mnogih od teh primerov starajoči se starši skrbijo za njihovo zdravo prehrano in drugo gospodinjstvo, da ne zaidejo v propadanje in zagrenjenost, ampak živijo sorazmerno kakovostno s svojo tragiko ali boleznijo. Poudariti pa je treba tudi dejstvo, da številni od teh sinov ali hčera kljub svojim motnjam pozneje izjemno čuteče oskrbujejo svoje onemogle starše, ki bi bili sicer prepuščeni socialni ustanovi v kakem tujem kraju, sami v sebi pa so globoko osamljeni in razočarani.
V družinskem medgeneracijskem sožitju res ni ničesar idealnega, prav tako pa ni tudi situacije, ki ne bi imela dobrih strani in možnosti.
Otroci so za večino najpomembnejši
Povežimo v lep šopek še tri raziskovalne podatke. Trije od štirih (72,2 odstotka) nad 50 let starih prebivalcev Slovenije so odgovorili, da so jim lastni otroci ena najpomembnejših stvari v življenju, 16 odstotkov pa, da jim je to precej pomembno. Le eden od skoraj tristotih je v svojem tragičnem razočaranju odgovoril, da mu lastni otroci ne pomenijo nič ali da bi bilo bolje, če jih ne bi imel.
Dodajmo še dva spodbudna podatka o tem, kako čutimo starejši potrebo po učenju lepšega sožitja. Da bi se morali mlajši v posebnih učnih programih učiti bolje razumeti starejše ljudi, meni skoraj 80 odstotkov tretje generacije v Sloveniji. Presenetljivo pa jih kar 70 odstotkov meni, da bi se morali tudi mi starejši v posebnih programih učiti bolje razumeti mlajše. Že zadnjič pa smo navedli podatek, da ima tretja generacija v Sloveniji s srednjo generacijo skoraj toliko lepih osebnih stikov in pogovorov, kolikor je nujno za vzdrževanje medgeneracijskega sožitja – to je vsaj enkrat tedensko.
V luči dejstva, da se danes naglo večajo možnosti za učinkovito učenje lepšega sožitja v družini, kaže celota vseh navedenih raziskovalnih podatkov na dobro priložnost za kakovostnejše staranje v prihodnje.
