Več vredno kot vsak denar

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '19

Zelo se ji je mudilo, ni vedela, da je ob tej uri na cestah taka gneča in vožnja do tega lepega mesteca traja tako dolgo! Celo prepričana je bila, da ima več kot dovolj časa, zdaj pa lovi minute! Vendar ne sme zamuditi in tudi ne bo, če bo le pohitela!

Zanimivo se ji zdi, kako so manjša mesta pri nas zdaj res lepo urejena, vidi se, kako se trudijo za lep videz in tudi udobno življenje prebivalcev. Tu ni težav s parkiranjem, veliko parkirišče sredi mesta ponuja celo brezplačno uslugo za dve uri! Česa takega si v glavnem mestu niti zamisliti ni mogoče! Saj ne da bi človek vse sodil po denarju, brezplačno parkirišče prinese tujemu obiskovalcu občutek prijazne dobrodošlice, in to je več vredno kot denar za dve uri parkiranja!

Razmišljala je o razlikah, ki jih prinaša življenje na različnih koncih dežele, in premišljevala, od česa je to odvisno. Od župana? Od mestnega sveta? Od prebivalcev? Sama je nekoč veliko premišljevala o tem, kako bi si morali ljudje urediti skupno življenje, da bi bilo prijazno za vsakogar. Še zdaj se spomni, kakšno voljo je imela, da bi tudi osebno kaj prispevala za prijazno družbo, urejeno ljubeznivo skupnost, kjer bi se vsi dobro počutili. Počasi je nad temi razmišljanji obupala, zdelo se ji je, da svet vedno bolj drvi v sebičnost in vsakdo skrbi samo zase in gleda, kje bo koga premagal ali celo ogoljufal, ljudje so se ji zdeli vedno bolj čudni in neprijazni in tuji in svet se ji je zdel vedno bolj siv in mrzel. Zdelo se ji je, da se vedno težje vključuje v družbo na vseh področjih življenja. Recimo samo parkiranje. V glavnem mestu nimaš kje parkirati – no, če nočeš v garažne hiše pod zemljo, in ona res noče! Tule na prostem, na velikem parkirišču, bo parkirati čisto drugače ...

Zaviti je hotela na levo, vendar se ji je prosto mesto zdelo nekako preozko, torej je zapeljala nazaj ven, da si poišče drugega. Prej je peljala mimo dveh prostorov na desni – tja bo šla, pa hitro, po nepotrebnem troši čas …

Zapeljala je vzvratno in se zdrznila: strašen zvok kovine ob kovino ji je zarezal v možgane. Avto?! Od kod se je pa ta vzel?! V ogledalu je zagledala modro siv avto na svoji desni – na desnem zadnjem odbijaču njenega avtomobila – in strah ji je pretresel vse kosti. Kaj sem pa zdaj naredila? In kako dolgo je hreščalo tam zadaj pod kolesom, strašno dolgo sem morala drsati po tem lepem neopaznem avtu! Joj! Popolnoma moja krivda!

Potegnila je ročno zavoro in v strahu stopila ven – šoferju udarjenega avta naproti. Tudi vrata modro sivega avta so se odprla in iz njega je stopila mlada ženska in se ji približala. Olga je kar molčala in ni se mogla pripraviti do tega, da bi sploh odprla usta. Kar stala je tam in gledala mlado žensko in njen avto in svoj avto – stala in se tresla. Kaj je bilo to – šok ali strah ali kaj?

»Ste dobro, gospa?« je zaslišala prijazen mlad glas in ni mogla verjeti! Nobenega vpitja, nobenih hudih kretenj, nobene jeze!

»Vse bo dobro, saj se komaj pozna! Ste vi dobro?«

Prejšnji šok prasketanja kovine ob kovino ni bil nič proti šoku ob tem prijaznem glasu – sploh ni prišla do sape in sploh ni mogla odgovoriti. Kar stala je tam in poslušala prijazno žensko: da je njen avto itak že ves popraskan in potolčen in da je star ...

»… na vašem se pa nič ne pozna, samo tale črta na odbijaču. Zaklicala sem, ko sem videla, da greste vzvratno in da se boste zaleteli, potrobila sem, a je bilo že prepozno ...«

Mladi glas ji je prijazno prigovarjal, Olga pa se je kar tresla … Vsega skupaj sploh ni mogla ne razumeti ne verjeti. Razen občutka hvaležnosti za to prijaznost je vse izginilo ...

Šele mnogo pozneje se je spomnila, da si je zapisala naslov prijazne voznice in da se ji lahko oglasi in se ji zahvali. Ja, to bo storila. In vsem bo povedala, kaj se ji je zgodilo – pravzaprav je spomin na to nesrečo prav vesel in svetal, pa ne zaradi avta in denarja, ki ji ga ni bilo treba nič dati za poškodbo. Vesel spomin je to zaradi svetle misli, da svet ni tako siv in mrzel in da mladi niso tako nestrpni, kot se včasih zdi. Da še cvetita ljubeznivost in prijaznost na tem svetu in da je to nadvse prijeten občutek! Ker pomeni dobro prihodnost za otroke in vnuke. In s takim občutkom je lepo živeti.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media