Prerivanje silakov

jun. '19

Za slovenske zmage

Ameriški predsednik Trump je sporočil, da so ZDA zvišale carine na kitajsko blago na 25 odstotkov, in na to odločitev so Kitajci odgovorili z enakim ukrepom ter zvišali carine na ameriško blago za enak odstotek. Prav tako so Američani napovedali carine na uvoženo blago iz držav Evropske unije (zlasti avtomobile). Poleg tega s sankcijami grozijo državam, ki bodo gospodarsko sodelovale z Venezuelo in Iranom. Poleg vsega krepijo svojo vojaško navzočnost na Srednjem vzhodu, s čimer želijo podkrepiti svoje nasprotovanje krepitvi iranske vloge v bližnjevzhodnem konfliktu. Pri vseh teh potezah pa mora ameriška vlada upoštevati, da ni edini igralec v vse bolj povezanem svetu. Vsak od igralcev ima v tej »igri« svoje načrte, pri čemer je še posebej pomembno upoštevati, kakšne karte imata »v rokah« poleg Amerike še Rusija in Kitajska. Poleg gospodarske imata tudi spoštovanja vredno vojaško moč.

V tekmi za gospodarsko prevlado Američani tekmujejo predvsem s Kitajci. Ti so v preteklih petdesetih letih dosegali naravnost osupljive dosežke. Najprej so premagali lakoto, potem pa so z vodilom, da ni pomembno, ali je »mačka bela ali črna, pomembno je, da lovi miši«, dosegali neverjetno gospodarsko rast. V času, ko je pred štiridesetimi leti to vodilo postalo prevladujoče v kitajski politiki, so Američani po bolečem porazu v Vietnamu s Kitajsko navezali gospodarske in politične stike. Najbrž si ne Nixon ne Kissinger nista predstavljala, da bo Kitajska v nekaj desetletjih postala druga gospodarska sila na svetu in se bo sposobna učinkovito postaviti po robu Trumpovi politiki, ki sledi geslu »«najprej Amerika«. Danes je svet preveč povezan in soodvisen, da bi lahko ena država odločala o vsem, še posebej o svetovni trgovini. Drži, Američani imajo odločujoč vpliv v Mednarodnem denarnem skladu, Svetovni banki, Svetovni trgovinski organizaciji, posredno pa tudi v mednarodnem naftnem kartelu OPEC in še kje, vendar so se razmerja moči močno spremenila. Današnji svet se močno razlikuje od tistega ob koncu druge svetovne vojne, ko so Američani v Bretton Woodsu uveljavili svoj dolar kot vodilno svetovno valuto. Kitajci na primer že zdaj iz Irana uvoženo nafto plačujejo v svojih juanih, poleg tega pa imajo v svojih trezorjih za kakih 1000 milijard ameriških obveznic in z njimi lahko odločilno pretresejo finančno trdnost dolarja. No, tega najbrž ne načrtujejo, saj bi finančni zlom ameriških bank ogrozil tudi njihov izvoz na ameriško tržišče. Odkritega spopada si najbrž ne želi nihče od »velikih igralcev«, pričakujemo pa lahko, da bodo poiskali »nadomestna prizorišča« za dokazovanje svoje moči. Srednji in Bližnji vzhod sta za takšen zaplet prav priročni prizorišči. Američani so že izstopili iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom, obenem pa so se s Savdsko Arabijo dogovorili za 100 milijard »težek« orožarski posel. Tako Iran kot Savdska Arabija sta že vpletena v vojno v Siriji, za Američane pa bi bilo priročno, če bi se ti dve državi, ki sta ključni za svetovni naftni trg, vpletli v neposredni spopad. Takšen zaplet bi med drugim okrepil pomen Izraela, ki je navsezadnje »največja ameriška letalonosilka«.

In kje je v tem prerivanju Evropska unija in z njo tudi Slovenija. Američani že dolgo ne skrivajo, da jim evropske težnje po večji politični in vojaški samostojnosti niso po volji. Med drugim so dokaj odkrito naklonjeni izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, močno jih moti tudi gradnja dodatnega plinovoda iz Rusije do Nemčije. Toda Američani bi vendarle lahko razumeli, da niso le oni, ki najprej mislijo na svoje koristi, podoben pristop imajo tudi drugi. Med drugim je ameriški utekočinjeni plin bistveno dražji od ruskega.

Velikokrat so odnose med državami skušali pojasniti z ideološkimi oznakami. V bistvu pa gre le za zelo otipljive interese. Govoriti, da gre pri vojaškem posredovanju v Libiji za obrambo demokracije, je navadno sprenevedanje. Prav tako pri ukrajinskem vprašanju ne gre v prvi vrsti za samoodločbo rusko govorečih prebivalcev, temveč za zasledovanje strateških interesov Rusije. Dobro bi bilo, ko bi se naši politični odločevalci otresli slepega sledenja odločitvam, ki jih sprejemajo drugi. In bi – podobno kot druge države – sledili vodilu »najprej Slovenija«. Morda bi nas ob taki drži bolj upoštevali in spoštovali tudi naši zavezniki.

Ludvik Škoberne      


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media