Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
VNUKINJI SE NIČ NE DA
Naročnica ima štiriletno vnukinjo, s katero se lepo razumeta in imata radi. Težave nastanejo, ko mora dekletce narediti kaj, kar ji ni všeč. Na primer pospraviti igrače ali pomagati pri katerem od gospodinjskih opravil. Delo ji preprosto ne diši. Babica se sprašuje, kako to, da je punčka lena. Ali je samo njihova takšna?
Če opazujemo majhne otroke, bomo ugotovili, da je delo zanje nekaj neprijetnega. Pri igri z igračkami uživajo, ko jih je treba pospraviti, pa jim ni do tega. Prav tu se prvič srečajo z delom. Odrasli od njih zahtevamo, da naredijo nekaj, kar je koristno, vendar zanje neprijetno. Na ta način začnemo razvijati delovne navade. Ta postopek pa nujno povzroči konflikt med starši in potomci, pri čemer gre za spopad med biologijo, ki vodi otroke, in sociologijo, v imenu katere delujejo starši. Otroci bi bivali v coni udobja ves čas in sploh ne bi izstopali iz nje. Vendar je naloga staršev in tudi starih staršev, da jih naučijo, da obstaja ugodje, ki je škodljivo, in neprijetnosti, ki so koristne. Težave nastanejo, ko potomci postavljanje meja, discipliniranje ali prepovedi razumejo kot zavračanje starševske ljubezni. Zato se odrasli včasih umaknejo in postanejo manj zahtevni, da ne bodo prestrogi do svojih otrok. In tukaj nastopi past, v katero se ni dobro ujeti. Posameznik, ki mu je dovoljeno biti že zgodaj večinoma len, bo tudi kasneje v življenju prelagal neprijetnosti in jih kopičil, obenem pa težil samo k ugodju. Starši, ki ne dopuščajo lenobe, morajo biti dosledni in vztrajni, dokler otrok ne sprejme dejstva, da so neprijetnosti del življenja. Pri tem delu vzgoje pa obstaja tudi nevarnost, in sicer da odrasli pri razvijanju delovnih navad ne grozijo s čustvenim zavračanjem v smislu, če boš priden, te bom imela rada. Govorijo mu, da si ljubezen zasluži samo, če dela in dokler dela. V tem primeru lahko otrok razvije odvisnost, da mora nenehno delati, če naj bi bil ljubljen in vreden. In to počne vse življenje, samega sebe priganja do onemoglosti, čeprav ni nikogar več, ki bi ga v to silil. Prava mera in zdrava pamet ter ločevanje med otrokom kot bitjem, vrednim brezpogojne ljubezni, in njegovim vedenjem naj bodo vodilo pri vzgoji,
