O izzivih prihodnosti  

jun. '19

Dnevi medgeneracijskega sožitja, ki sta jih sredi maja prvič skupaj organizirala Zdus in Medgeneracijska koalicija Slovenije, so bili namenjeni izmenjavi idej, prenosu znanj in izkušenj med generacijami. Zvrstilo se je več okroglih miz, ki so dale kar nekaj izhodišč in odgovorov za reševanje problematike v prihodnosti. Omenjamo samo nekatere, o drugem dogajanju poročamo še v nadaljevanju revije.

Zdus je pripravil pogovor o razvoju slovenske infrastrukture, ki so se ga udeležili ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek, generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes, predsednik uprave Darsa dr. Tomaž Vidic, generalni direktor 2TDK mag. Dušan Zorko in predsednik uprave Luke Koper Dimitrij Zadel. Pogovor je vodil predsednik Zdusa Janez Sušnik.

Kot smo slišali, je Slovenija postala najbolj tranzitna država v tem delu Evrope, celo bolj kot Avstrija, zato so naše avtoceste preobremenjene. Še posebej se povečuje tovorni promet. Trenutno sta največja infrastrukturna projekta Slovenije gradnja železniške proge Divača–Koper in tretja razvojna os. Evropska investicijska banka je ravno ta dan potrdila 250-milijonsko posojilo za drugi tir, kar je pomemben del finančne konstrukcije projekta, za katerega bo potrebno nekaj manj kot 1,2 milijarde evrov. Gre za zelo zahteven projekt – tako rekoč za gradnjo »gorske« železnice, saj bo peljala z nič na 500 metrov nadmorske višine, poleg tega bodo večino predorov zgradili za dva tira, če se bomo kasneje odločili za dograditev še enega tira. Ocenjujejo, da bodo po novih tirih iz Luke Koper prepeljali 40 milijonov ton tovora in tako razbremenili tudi ceste. Luka je največji kontejnerski terminal na Jadranu, a za njen nadaljnji razvoj je gradnja drugega tira zelo pomembna. Zdaj gre po železnici 59 odstotkov tovora, preostali tovor pa po cestah.

Z vlaganjem v železnice nad preobremenjene avtoceste

K razbremenitvi bi morala več prispevati železnica. Po osamosvojitvi je Slovenija najprej vlagala v avtocestni križ, v železniško infrastrukturo je začela investirati leta 2010 in je do zdaj vložila okrog 2 milijardi evrov. Najpomembnejša bo gradnja proge od Kopra do Divače, potem prenova proge proti Štajerski, zatem proga od Jesenic do Dobove, kasneje pa pridejo na vrsto tudi regionalne proge proti Kamniku in Novemu mestu. Sto milijonov evrov so vložili v kočevsko železniško progo, ki bo zanimiva tudi za potnike, saj bo omogočala hitrejši prevoz v Ljubljano kot po cesti. Za Ljubljano, kjer gre skozi glavno postajo na dan okrog 500 do 600 vlakov, bo ključna gradnja obvoza. Prenovili pa bodo tudi vlakovni park, ki je zastarel in se pogosto kvari, 26 novih potniških vlakov je že naročenih, 26 so jih naročili konec maja, prvi naj bi po tirih zapeljali že letos, zadnji pa do leta 2022. Prenavljal se bo tudi predor skozi Karavanke, enocevni predor bo postal dvotiren, po letu 2030 pa naj bi zgradili še drugo cev.

Upokojenca s Koroškega je zanimalo, kdaj se bo lahko zapeljal vsaj po prvem delu tretje osi, saj so zdaj, če se zgodi nesreča na njihovi edini cesti, povsem odrezani od sveta. Ministrica Bratušek je odgovorila, da je tretja razvojna os zelo zahteven projekt, prvi del pa naj bi po načrtih zgradili do leta 2025. Gradnja na zgornjem delu trase naj bi se začela še letos, priprave na gradnjo v spodnjem delu od Šentruperta do Velenja pa stojijo, ker čakajo na odločitev ustavnega sodišča.

Ministrstvo za infrastrukturo pripravlja spremembe tudi na drugih področjih: junija uvaja enotno vozovnico, ki jo poznajo že dijaki in študenti, tudi za druge potnike, in sicer v prvi fazi za letne in mesečne vozovnice, kasneje tudi za dnevne. Želijo si, da bi bil javni prevoz čim bolj popularen, zavedajo pa se, da morajo zagotoviti tudi dobro infrastrukturo in prevozna sredstva. Spodbujali pa bodo tudi trajnostno mobilnost. Za gradnjo kolesarskih poti bo na voljo kar nekaj evropskih sredstev.

Jožica Dorniž

Kmetija - zgled medgeneracijskega sodelovanja

Na okrogli mizi, ki jo je pripravila Socialna zbornica Slovenije, so razpravljali o vlogi medgeneracijskega sodelovanja in neformalnih oskrbovalcev starejših. Poleg sorodnikov so to številni prostovoljci, ki v domovih starejših občanov pomagajo pri oskrbi stanovalcev in skrbijo za družabne aktivnosti (na primer v Koroškem domu starostnikov). Prostovoljci različnih generacij se družijo s starejšimi, ki še živijo doma, jih spremljajo po opravkih, morda skupaj obdelujejo vrt, kot počnejo pri Zavodu za oskrbo na domu Ljubljana. Ponekod krajane zapeljejo po opravkih (na primer v občini Krško). Prostovoljci Slovenskega društva hospic imajo dolgo tradicijo spremljanja umirajočih, smo slišali med razpravo. Sodelujoči so predlagali, da bi obudili sosedsko pomoč, ki je bila nekoč zelo učinkovita, zdaj pa živi večinoma le še na podeželju.

Na pogovorih, ki jih je pripravila Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, so sogovorniki dokazovali, da je slovenska kmetija od nekdaj vzor medgeneracijskega sodelovanja in vseživljenjskega učenja pa tudi zgleden primer uspešnega sistema dolgotrajne oskrbe, saj skrbijo za šibkejše člane družine in širše skupnosti: otroke, bolne, invalidne in stare ljudi. Znanje in veščine se prenašajo iz roda v rod, hkrati pa jih kmetje znajo nadgrajevati in prilagajati trenutnim razmeram. Na ta način se odpirajo možnosti za nova delovna mesta, s čimer so kmetije zanimivejše za mlade prevzemnike. Na voljo je že 150 vrst dopolnilnih dejavnosti, s katerimi si lahko kmetice in kmetje izboljšajo dohodek, letos so poskusno vpeljali celo socialno varstvo na kmetijah.  

Zdusov prostovoljski program Starejši za starejše je dober primer spodbujanja vključenosti v družbene aktivnosti po upokojitvi, kaj početi po upokojitvi, svetujejo tudi na Andragoškem centru Slovenije, smo slišali na okrogli mizi o pomenu vseživljenjskega učenja in priprav na upokojitev. Z zadnjimi imajo dolgoletne dobre izkušnje na ministrstvu za obrambo, kjer se upokojujejo še dokaj mladi ljudje. Zanje pripravijo informativni dan in petdnevni upokojitveni seminar, ki se ga lahko udeležijo tudi njihovi partnerji. Društvo upokojenih pedagoških delavcev izvaja predupokojitvene aktivnosti za strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju. Na seminarju jih spodbujajo, da si naredijo načrt za preživljanje tretjega življenjskega obdobja. Zlasti moški, ki se upokojijo, pogosto ne vedo, kaj bi počeli ves dan, saj se ne počutijo koristne, so opozarjali sodelujoči.

Odlična dejavnost, ki omogoča druženje, osmišlja vsakdan in omogoča prenos znanja na vrstnike pa tudi mlade, je rokodelstvo. Na Gospodarskem razstavišču smo videli nešteto izdelkov izpod pridnih rok upokojenk in upokojencev (le majhen del jih predstavljamo tudi vam). V Zdusu zadnja štiri leta tudi po zaslugi Branka Suhadolnika to dejavnost načrtno razvijajo, vsaj v 150 društvih upokojencev namreč delujejo rokodelske sekcije. Rokodelstvo je veščina, ki se prenaša iz roda v rod, z njim ohranjamo kulturno dediščino, ne smemo pa pozabiti na ekonomski vidik dejavnosti, so poudarili sodelujoči na okrogli mizi z naslovom Rokodelci smo. Mojstri počasi odhajajo, in lahko se zgodi, da bo marsikatera veščina zamrla, so opozorili. Opozorili pa so še na to, da so rokodelski izdelki premalo cenjeni, tudi status rokodelcev ni jasen, nedorečeni so kriteriji vrednotenja in neurejene finančne zadeve. Za sooblikovanje pravnih temeljev statusa rokodelcev si prizadeva Konzorcij rokodelskih centrov Slovenije, v katerega je vključenih 9 centrov in več kot 750 rokodelcev. Kot so poudarili, sta trenutno najbolj nujni vzpostavitev ustreznih pogojev za izvajanje rokodelske dejavnosti ter zagotovitev prenosa rokodelskih znanj.

Anita Žmahar

Anita Žmahar