Stari starši so v družini pomembnejši, kot mislimo
STARANJE V SLOVENIJI
Kakšna je vloga starih staršev v družini njihovih odraslih otrok in vnukov? To vprašanje je danes na obrobju javne pozornosti. V odgovorih nanj je velika zmeda med starši in strokovnjaki. Odgovor nanj pa je treba iskati. Odnos med starimi starši in vnuki je življenjsko pomemben zanje in za srednjo generacijo mladih staršev. Pa tudi za zdrav razvoj naše kulture.
Vsakdanje izkušnje in raziskovalni podatki kažejo, da vnuki doživljajo svoje stare starše izredno prisrčno in globoko. To pomeni, da imajo stari starši zelo velik vzgojni vpliv. Vloga starih staršev v vzgoji o sožitju današnje družine pa je skoraj povsem prezrta v uradni pedagogiki, vzgojni politiki in javnih občilih. V slovenščini imamo o tem knjigo znanega raziskovalca razvajenosti Bogdana Žorža z naslovom Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (2006) ter prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša.
Stari starši vplivajo na sožitje družine srednje generacije svojih otrok. Vplivajo, če to hočejo ali nočejo. Vplivajo, če živijo z mlado družino ali nimajo stikov z njo. Vplivajo, če so živi ali že mrtvi. Vplivajo starši enega in drugega od mladih staršev. Vplivajo na odnose med mladimi starši in vzgojo vnukov. Vplivajo dobro ali slabo. Pravijo, da pride slabo samo od sebe, za dobro pa se je treba zavestno odločiti in ga redno vaditi. Zato je vredno razmisliti o vlogi starih staršev v današnjih življenjskih razmerah, ki so zelo drugačne od tistih, ko smo imeli starejši kot otroci izkušnje s svojimi starimi starši.
Razvijanje družinskega sožitja
Stari starši so v družini svojih otrok stalni ali priložnostni varuhi, kuharji in vzgojitelji za več kot polovico otrok. Na vnuke prenašajo svoje življenjske izkušnje in spoznanja, družinsko in kulturno identiteto. Velik del ljudi ima vse življenje najlepše spomine na katerega od starih staršev. Pomembno dejstvo je tudi, da je med vnuki in starimi starši močnejša privlačnost kot med starši in odraslimi otroki. Pomembno spoznanje je tudi to, da se po 50. letu življenja iz leta v leto stopnjuje potreba po prenašanju spoznanj in izkušenj na druge – človek v tretjem življenjskem obdobju je tem srečnejši in zadovoljnejši s svojim življenjem, čim bolj prenaša svoja spoznanja in življenjske izkušnje na druge. Tudi reprezentativna raziskava Staranje v Sloveniji (2013) je potrdila, da je od učinkovitega prenašanja znanja in izkušenj na mlajše odvisno, koliko človek po 50. letu starosti doživlja, da je njegovo življenje smiselno in vredno.
Zlahka pritrdimo Žoržu, da je bila zadnjih sto let družina tragična žrtev razmer. Industrializacija in liberalni trg, ki ga poganja želja po dobičku, sta tradicionalno družino razkrajala vsaj tako neusmiljeno, kot sta uničevala naravo in njene preživitvene vire. Za marksistični komunizem je bila družina zastarela oblika v razvoju družbe – podobno kakor zasebna lastnina in država (Engels). Danes se v družini končuje odmiranje tradicionalnega načina sožitja. Tradicionalna oblika družinskega sožitja je odgovarjala poljedelsko-obrtniškemu delu za preživljanje, odnose v njej pa je oblikovala huda desettisočletna zmota patriarhalne nadvlade moškega nad ženskami. Zdaj se v porodnih krčih rojeva način sožitja, ki odgovarja današnjim življenjskim razmeram: maloštevilna družina, v njej so člani malo skupaj, vsak od njih se zaveda, da je drugim enakovredna individualna oseba. Nimamo še razvitih in usvojenih vzorcev za oblikovanje lepega sožitja: za medsebojno komuniciranje v sreči in nesreči, učinkovito sodelovanje in ustvarjanje dobrega vzdušja v družini.
V teh razmerah samo ena četrtina družin dobro uspeva v sožitju. V teh družinah imajo mati, oče, otroci in stari starši táko raven osebnega dostojanstva, kakovost odnosov in osebne srečnosti, ki omogoča še zadovoljiv vzgojni in drug razvoj družine. Ta četrtina družin utira razvojno pot v prihodnost. S svojim življenjem in sožitjem potrjujejo raziskovalna spoznanja psihologije, psihoterapije, medicine, sociologije in drugih ved skozi vse 20. stoletje, da je notranje trdna družina s kakovostnim sožitjem največji garant zdravega osebnega razvoja ljudi, družbenega sožitja v skupnostih in delovne uspešnosti.
Preostalim trem četrtinam družin v razvitem svetu trenutno še ni uspelo oblikovati trajno vzdržnega sožitja. Te so razlog za politični in kulturni krik obupa nad tem, da je družinsko sožitje glavni prostor za obstoj in razvoj človeka, njegove svobode, odgovornosti, ljubezni in vseh drugih človeških zmožnosti od spočetja do smrti; prostor za sprejemanje in razvoj spolnih in drugih vlog ter prostor za stabilno sožitje med generacijo staršev v zenitu življenjske pripeke, smiselno številnim rodom potomcev in generaciji starih staršev v zadnji tretjini življenja; tudi prostor za kakovostno staranje, saj na staranje malokaj bolj vpliva kot sožitje v družini. Za nameček se kriza družine rešuje v času, ko bo v prihodnjih desetletjih tretja generacija starih staršev prvič v zgodovini najštevilnejša.
Človeku se milo stori, ko nekateri namenjajo svoje sile donkihotskemu boju s to družinsko tragiko v sodobni družbi, drugi pa nostalgičnemu opevanju preteklih oblik družine, ki v današnjih življenjskih razmerah niso mogoče. Če bi ti zavzeti ljudje z leve in desne dali svoje sile v razvijanje sodobnega družinskega sožitja, bi delež zadovoljnih družin še hitreje naraščal.
Ena od zelo dobrih izkušenj pri razvoju kakovostnih družin so socialne mreže zakonskih skupin za mlade družine, ki nastajajo zadnjega pol stoletja. Te spadajo v vrh socialnih inovacij 20. stoletja; začele so se v Franciji po 2. svetovni vojni. Danes je nova pereča potreba po oblikovanju skupin iz parov po 50. letu starosti ali vsaj po upokojitvi – torej skupin babic in dedkov. V njih se drug od drugega ob dobrih izkušnjah učimo smiselnega staranja in lepšega sožitja, obenem pa učinkovito obdelujemo slabe izkušnje; če smo vešči obdelati slabo izkušnjo, postane dobra – podobno kot postane obdelana skala lep spomenik. V skupinah zakoncev z odraslimi otroki se učimo tudi tega, kako prenašati svoje delovne, socialne, etične, duhovne in druge vrednote na vnuke in biti pri tem v lepem odnosu z njihovimi starši.
Današnjo vlogo starih staršev v družini ter pri vzgoji vnukov lahko odkrivamo samo pri tistih, ki jim to uspeva, oziroma še bolje: skupaj z njimi.
Prenos vrednot iz roda v rod
Stari starši so mojstri za doživljajsko vzgojo vnukov. Ko z otrokom hodijo zunaj, prepevajo, mu pripovedujejo ali berejo, razvijajo njegove možgane za doživljanje lepote narave, glasbe, leposlovja, slik, kipov, lepih stavb in druge kulture. Ob uporabi sodobne gospodinjske tehnike pri kuhanju, ob informacijski, prevozni in drugi tehniki mu prebujajo globoko doživljanje teh dragocenih orodij za uspešno delo. S svojim zgledom v odnosih razvijajo v vnukih odločilno zmožnost za lepo človeško sožitje, to je sočutno in razumevajoče doživljanje ljudi: njihovih staršev, sestre, brata, drugih otrok, sosedov, tujcev – slehernega človeka, živega in pokojnega. Človek, ki globoko doživlja naravo, kulturo, tehniko in ljudi, se čudi, da vse to obstaja in deluje, da je vsega tega deležen, da živi ... Iz čudenja se rojevata veselje in hvaležnost. Tudi veselje in hvaležnost ob odločilnem dejstvu, da sem od vsega tega odvisen, da mi je vsa ta danost dana – torej je dar. Znanost o možganih, ki je danes ena najprodornejših ved, ugotavlja, kako so čudenje, veselje in navdušenje kemično in anatomsko povezani z uspešnim učenjem in razvojem, še posebej z razvojem lepega sožitja, dobrega sodelovanja, notranje trdnosti, miru, prazaupanja in sočutja – to pa so zmožnosti, ki so odločilne za življenje od otroštva do smrti.
Izkušnja kaže, da smo današnji stari starši tudi sami notranje negotovi v osnovnih vrednotah sožitja. Svet je tako spremenjen, da se težko znajdemo. Po upokojitvi naraščajo slabi zakonski odnosi, zagrenjenost, omamljanje in obup. Ljubezen do vnukov in globoka potreba po prenašanju vrednot iz roda v rod, ki se v človeku stopnjuje po upokojitvi, sta velika moč, ki nas lahko žene v lastno duhovno zorenje – takšno, ki osrečuje nas in je mikavno za rod naših vnukov, sinov in hčera, zetov in snah. Tako mi starejši kot oni živimo v razmerah, ki so zelo drugačne od onih v našem otroštvu, mladosti in srednjih letih. Tudi naše doživljanje je v zadnji tretjini življenja zelo različno od onega v mladosti in srednjih letih. Kolikor smo kos obdelati svoje dobre življenjske izkušnje, da se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni, ter svoje slabe izkušnje, da nas ne žrejo, ampak bogatijo, toliko znamo iz dneva v dan najti pravšnjo vlogo starih staršev v družini.
