Trošenje energije bi morali omejiti

jul. '19

Že dolgo časa govorimo o podnebnih spremembah in o tem, kako katastrofalno bodo morda vplivale na naš način življenja ter rastlinstvo in živalstvo sveta. Mag. Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja na Agenciji RS za okolje, se v zadnjih letih kot klimatologinja ukvarja predvsem z raziskovanjem teh sprememb in kaj prinašajo nam, ljudem, tudi na našem geografskem območju. V pogovoru oriše podnebne spremembe pri nas v zadnjih desetletjih, ki so nastopile kot posledica globalnega segrevanja ozračja, ter tiste, ki nas bodo iz istega vzroka doletele do konca stoletja – po najbolj optimističnem in najbolj pesimističnem scenariju. Sama kljub vsemu ostaja optimistka in poudarja, da smo ljudje marsikaj pripravljeni in zmožni spremeniti. Žal pogosto le takrat, ko nas nekaj hudo prizadene.

Kot so pokazale vaše meritve, se je v Sloveniji v zadnjih šestdesetih letih temperatura dvignila za dve stopinji Celzija. Globalno pa se je od industrijske dobe temperatura dvignila za stopinjo. Od kod ta razlika?

Globalno se temperatura meri tako nad oceani kot nad kontinenti in seveda se temperatura nad celinami zviša bolj kakor nad morjem. Najbolj pa se ogreva arktični predel. Vendar razlog ogrevanja tam ni ozonska luknja, kot bi kdo pomislil, saj je ta v višjih plasteh stratosfere. Na podnebne spremembe ima ozon sicer delen vpliv, vendar precej manjši kakor ogljikov dioksid in drugi toplogredni plini. Če pogledamo srednjo Evropo, ki je nekoliko bolj oddaljena od Atlantskega oceana, so spremembe približno enake kakor v Sloveniji, v Zahodni Evropi pa so temperaturne spremembe nekoliko nižje. Tudi zaradi vpliva Zalivskega toka, ki slabi in nima več takšnega grelnega učinka, kot ga je imel v preteklosti.

In kot pravite, ne gre le za temperaturne spremembe, ampak so podnebne spremembe veliko širši pojav.

Z dviganjem temperature se spreminjajo tudi drugi dejavniki podnebja, ki vplivajo na življenje ljudi. To so najprej padavine. Padavinski cikel se delno spreminja in podatki kažejo, da je pri nas manj padavin, kakor jih je bilo v začetku šestdesetih let. V zahodnem delu Slovenije so se na primer padavine znižale do 20 odstotkov.

Te spremembe se najbolj občutijo v kmetijstvu, občutimo pa jih tudi v vsakdanjem življenju. V kmetijstvu se zadnjih petnajst let pogosto srečujemo s sušami. Vendar te niso posledica le manjše količine padavin, ampak bolj posledica drugačnega padavinskega režima in večjega izhlapevanja. Opažamo, da se je razmik med posameznimi padavinskimi dogodki podaljšal, zaradi tega tudi večkrat pride do suše. Slovenija še vedno spada med dobro namočene države. Težave pa povzročajo kratkotrajne suše, ki so intenzivne in jih spremlja vročina. Ko padavine padejo, so zelo intenzivne in takšne padavine rastlinam ne pomagajo dosti, ker zemlja tolikšne količine ne more naenkrat sprejeti. Veliko vode takoj odteče po površini.

Kaj pa vročinski valovi?

To je tretji dejavnik, ki vpliva na podnebne spremembe. Vročinskih valov je zaradi dviga temperature več in so intenzivnejši. Rastline pa ne razločujejo med sušnim in vročinskim stresom. Tudi če pri visokih temperaturah rastline zalivamo, jim to ne pomaga kaj dosti, saj jih »ubija« vročina. Na drugi strani imamo poplave. Te se gostijo, saj padavine postajajo sicer redkejše, a zato izdatnejše in intenzivnejše. Toplejši je namreč zrak, več vlage lahko nosi. Zato se pojavljajo močnejše nevihte, ki jih spremljata toča in močan veter, ta dva pa povzročata škodo.

Vse te spremembe posredno vplivajo na življenje ljudi. Katere spremembe vplivajo neposredno?

Najbolj neposredno na ljudi vpliva vročinski stres. Vročinski valovi povzročajo veliko smrtnih žrtev po svetu, več kot na primer poplave. Tudi v Sloveniji smo ugotovili, da se smrtnost ob vročinskih valovih znatno poveča. 

Kako pa se je spremenilo ultravijolično sevanje?

Ultravijolično sevanje se je podobno kot v preostalem svetu povečalo, vendar to ni posledica podnebnih sprememb, ampak tanjšanja ozonske plasti v stratosferi. Gre za učinek plinov, ki uničujejo ozon v stratosferi. Pri tem pa se je na srečo kot zelo učinkovit izkazal Montrealski sporazum, s katerim so se države podpisnice leta 1989 zavezale, da bodo zmanjšale izpuste plinov CFC (klorofluorove spojine, potisni plini v pršilih in hladilnih napravah), ki uničujejo ozonski plašč, in to se je res zgodilo. V zadnjem desetletju tako lahko ugotavljamo, da se ozonski plašč ne tanjša več. Ta protokol je sicer še vedno v veljavi.

Sporočilo Montrealskega sporazuma nas torej lahko navdaja z optimizmom. Druga zgodba je verjetno pri omejevanju izpusta toplogrednih plinov ...

To gre veliko počasneje. Nekaj optimizma vzbuja Pariški sporazum iz leta 2015, počasi prihaja v zavest mednarodne politike, da je treba narediti odločilne korake. Težava pri omejevanju toplogrednih plinov pa je prav v tem, da bi potrebna omejitev prinesla drastične posledice za način življenja, kot smo ga vajeni. Večina toplogrednih plinov namreč pride v ozračje zaradi naše rabe energije v vseh oblikah: za proizvodnjo električne energije, transport, industrijo. Če bi to želeli omejiti, bi morali zelo spremeniti svoj način življenja na povsem osebni ravni. Potreben bi bil drugačen potrošniški model, spremeniti bi se morala transport, turizem … Tehnologija nam do določene mere pomaga pri tem, da učinkoviteje izrabljamo energijo, in tu je še nekaj rezerv. Poglavitno pa bi bilo, da bi porabo energije zmanjšali. To pa je boleče vprašanje za politiko, poleg tega pa je celotna svetovna ekonomija odvisna od rabe fosilnih goriv, ki določajo svetovni center moči.

Kaj nas čaka v prihodnosti, če ne bomo takoj ukrepali?

Obstajajo štirje različni scenariji. Prvi je najbolj optimističen in sledi Pariškemu sporazumu o omejevanju izpustov toplogrednih plinov v okolje, sprejet je bil leta 2015. Govori o tem, da naj bi dvig temperature cele Zemlje do konca tega stoletja omejili na dve stopinji Celzija. Ta scenarij je najbolj zahteven, in če bi ga hoteli uresničiti, bi morali že včeraj drastično omejevati izpuste. Vsi toplogredni plini, predvsem ogljikov dioksid in metan, imajo zelo dolgo življenjsko dobo, ogljikov dioksid okoli 200 let. To pomeni, da se bodo plini, ki smo jih do zdaj izpustili v ozračje, razgrajevali še vrsto let. Tudi če bi v tem trenutku ustavili izpuste, bi toplogredni plini delovali še zelo dolgo. Sprememba bi morala biti torej res drastična.

To, kar nas bo pregrevalo v prihodnjih desetletjih, je posledica naše umazane zgodovine. V politiki se veliko govori o tem vprašanju, da bi spodbudili mehanizme, ki bi omejili izpuste na sprejemljivo mero. Premiki sicer so, a vse poteka zelo počasi. Morali bi biti zelo udarni pri teh spremembah, ki pomenijo predvsem zasuk v naših glavah. Za izpuste toplogrednih plinov je namreč kriva naša poraba – tako primarna kot tudi industrijska – v kmetijstvu, turizmu in transportu. Koliko energije porabimo za to, da vse tisto, kar uporabljamo v sodobnem življenju, sploh proizvedemo! Trošenje energije v kateri koli obliki bi morali pomembno omejiti. To pa pomeni drugačen način življenja, kot smo ga vajeni: odpovedati se počitnicam na drugem koncu sveta, prehranjevati se z lokalno pridelano hrano, kupovati manj stvari in jih dalj časa uporabljati …

Kaj se bo zgodilo na našem območju, če ne bomo učinkovito ukrepali na globalni ravni?

Tako imenovani scenarij »business as usual« predvideva, da se izpusti toplogrednih plinov ne bi prav nič spremenili. Po tem scenariju se lahko povprečna temperatura v Sloveniji do konca stoletja dvigne za dodatnih šest stopinj, in to je zares zelo veliko. Število zelo vročih dni, ko temperatura preseže 30 stopinj Celzija, bi se močno povečalo. Lahko bi jih bilo več kot 90 dni v letu. Za primerjavo: danes ima na primer Ljubljana največje število vročih dni, in sicer okoli 20. Leto 2003 je bilo najbolj vroče leto zadnjih desetletij in takrat se je število vročih dni povzpelo na 50.

Spremembe bodo tudi glede padavin, a te niso tako linearne. Kot rečeno, se je obseg padavin nekoliko zmanjšal, do konca stoletja pa bi se količina padavin po omenjenem scenariju povečala, in sicer predvsem zaradi zimskih padavin. Razmik med padavinskimi dogodki bi se še podaljšal, in to bi pomenilo, da bi bili posamezni padavinski dogodki še precej izdatnejši, kar pomeni hujše nalive, kot smo jih vajeni. Scenarij predvideva tudi precej manj snega, kot ga imamo zdaj, in to pomeni dvakratno povečanje tveganja za zimske poplave. Dodatno težavo predstavlja tudi to, da je celoten podnebni sistem, sem spada tudi rastlinski pokrov, navajen na snežno odejo, ki je nekakšen naravni zadrževalnik vode. Naše reke imajo snežni režim, kar pomeni, da dobivajo vodo spomladi in zgodaj poleti iz snežne odeje. V prihodnosti pa tega prenosa ne bo več. V rastni dobi bomo tako imeli težave s pomanjkanjem vode.

Vsak dan ste v stiku s podatki, ki so najmanj zastrašujoči, če ne alarmantni. Kako se osebno s tem spopadate, ali to vpliva tudi na vaš življenjski slog?  

Zadnjič mi je sin nekoliko očital, da vsak dan razlagam te stvari, a se zdi, kot da mi je vseeno. Njega pa zares skrbi, saj bo v tem živel. Takrat sem se malo zamislila, ali sem res postala neobčutljiva. Lahko rečem, da nisem panična zaradi tega in želim na to gledati pozitivno. Menim, da je v ljudeh mogoče stvari spremeniti, če se tako odločimo. Občasno pa me vendarle razžalosti dejstvo, da vsi vemo, kaj je narobe in kaj bi morali narediti, a ni prave volje za spremembe. Veliko hodim po šolah: otroci in mladi razumejo, za kaj gre, in so veliko bolj pripravljeni in prožni. Precejšnje razlike vidim med generacijo današnjih mladih in našo generacijo, ko smo odraščali – v primerjavi z današnjimi smo bili zelo neozaveščeni in ta sprememba v generacijah se mi zdi spodbudna.

Koliko pa lahko vsak izmed nas pripomore, da se razmere ne poslabšajo?

Kar koli naredimo, spreminjamo zavest. Če ne kupujem grozdja iz Čila, pri katerem vem, da se trikrat več energije porabi za transport kot za rast. Ni mi ga treba jesti sredi zime in z lahkoto se mu odrečem. In če se mu lahko odrečem jaz, se mu odrečejo tudi drugi, in to se širi. In nazadnje trgovske verige ugotovijo, da tistega grozdja sredi zime ne morejo prodati … Majhna dejanja štejejo. Le obupati ne smemo, vztrajati moramo.

Včasih se zdim sama sebi kot lajna, govorim ene in iste stvari. A je treba ponavljati toliko časa, da se pokaže učinek. V nekem trenutku se zgodi preskok v zavesti ljudi in začnejo poslušati. Takrat pridemo stopničko višje. Žal je to velikokrat takrat, ko zaboli. Na primer, ko pride do večjih poplav. Trenutno smo postali pozornejši do višjih temperatur, ki za nas še niso usodne. Postali smo dojemljivejši za spremembe, ko smo jih začutili na lastni koži. Vedeti moramo, da je vročina najhujši morilec vseh živih bitij, in to bolj kot nevihte ali vetrolomi in druge ujme – tako za rastline, živali in tudi za ljudi. Obstaja ogromna množica zelo ranljivih ljudi, ki so izpostavljeni vročini. Ko je bilo leta 2003 kar 75.000 smrtnih žrtev v Evropi zaradi vročine, se je lepo pokazalo, kako so določene skupine ljudi ranljive, in sistem ni urejen tako, da bi jim lahko pomagal. To bo pri nas problem in to nas bo doletelo.

Bolj malo tudi vemo o tem, kakšen poklic je klimatolog, in o tem, kaj klimatologi sploh počnete.

V Sloveniji nas je zelo malo in zato nismo specializirani, kot so v nekaterih drugih državah, kjer se klimatologi usmerijo na ožja področja in se nekdo ukvarja s prihodnostjo, drugi s preteklostjo in tretji celo s daljno preteklostjo… Pri našem poklicu mi je zelo všeč, da vsebuje tako znanost in raziskovanje pa tudi aplikativne naloge, ko to znanje skušamo prenesti v življenje in smo koristni javnosti.

Odkar smo ugotovili, da se podnebje spreminja, tako rekoč vsi sektorji potrebujejo naše informacije. Všeč mi je, da je delo interdisciplinarno: ukvarjamo se z gradbeniki, kmetijci, turizmom, ekonomijo … Torej se mora klimatolog pri nas nekoliko spoznati tudi na gradbeništvo in jim informacije ponuditi v takšni obliki, da jih bodo lahko uporabili. Gradbenike zanima, kakšne nalive lahko pričakujejo v procesu gradnje, kako velike cevi vgraditi, kako narediti drenažni sistem, pa tudi to, kaj morajo zdržati visoke zgradbe (temperature, veter …). Kmetijci želijo vedeti, kdaj bodo sušna obdobja, katere kulture bodo uspevale na določenem območju, potrebujejo pa tudi informacije, kako zadržati vodo, kako namakati, kdaj bodo vodo potrebovali … Vse to jim zelo pomaga. Ko na primer v kmetijstvu (ali tudi drugje) nastopi škoda, moramo oceniti odstopanja in na podlagi tega izdelamo mnenje, ali je državna odškodnina upravičena. 

Določene stvari so tako pomembne, da so sprejete v zakonodaji oziroma posameznih pravilnikih, ki jih je treba upoštevati. Na primer standardi za konstrukcije, ki so v različnih krajih po Sloveniji različni. V okviru učinkovite rabe energije obstaja pravilnik, da se raba energije regulira, zgradbe morajo imeti temperaturno zaščito, in to je spet odvisno od podnebja. To je pri nas pestro in enake številke ne veljajo povsod.

Poleg vsega drugega tudi ozaveščamo javnost, čeprav tega ni v našem opisu del in nalog. S kolegi pa se zavedamo, da je nujno potrebno. Tega zavedanja v preteklosti ni bilo toliko. Ko smo skupaj z ministrstvom za okolje in prostor pripravili projekcije, ki jih je Slovenija morala narediti zaradi zahtev Evropske unije, sektorji, razen kmetijskega in kulturnega, niso pokazali zanimanja. Zato nas je ministrstvo prosilo, naj jim pomagamo pri ozaveščanju različnih javnosti. Tako se je potem začelo to naše delo, po katerem nas ljudje najbolj prepoznajo.

Besedilo in Fotografija: Maja Korošak

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media