Uživati hrano zavestno in čuječe
Vrt
Darjo Gruden sem spoznala na izjemno zanimivi delavnici, na kateri smo spoznavali in nabirali divje rastoče užitne rastline ter okušali jedi iz njih. Tako sem prvič jedla frtaljo z vršički divjega hmelja, polpete iz regačice, čemaža in kresničevja, solato iz lakote, kisle deteljice in bogve česa še, za posladek ocvrte zaprte ivanjščice in dežen, kavo iz želoda, za povrh pa še palačinke z divjo meto.
Darjo je od nekdaj prevevala želja biti čim bliže starim znanjem, predvsem temu, kako živeti z naravo, slediti njenim ciklom in kako prav uporabljati to, kar nam narava daje in je pri nas vsem na razpolago v obilju: divje rastline s svojimi zdravilnimi učinkovinami in hranilnimi snovmi. Močno jo je zaznamovalo življenje in skupno delo z danes pokojnim Dariem Cortessejem, pri nas pionirjem na področju uporabe divjih rastlin. Kot običajno reče: on mi je pomagal zaživeti, jaz pa sem mu pomagala dostojno umreti.
Otroci iz Zlate pentljice nas učijo, kako živeti
Valerijo in Iva Čarmana smo v naši reviji že predstavili v luči njunega prizadevanja za to, da bi otrokom z rakom pomagala na njihovi življenjski poti, polni težkih preizkušenj. In te otroke tokrat postavljamo v ospredje. Njihove zgodbe so v navdih vsem nam, saj jim je boj z boleznijo veliko vzel, a tudi nekaj dragocenega dal. Drugačen pogled na življenje. Učijo nas, kako živeti.
Tini Zore iz Hrastnika so pri letu in pol odkrili tumor na mali medenici. Kot pravi, se prvih zdravljenj ne spomni. »Spominjam pa se stvari od šestega, sedmega leta naprej. Do takrat sem prejela več kot 50 anestezij, in tudi te so mi izbrisale del spomina na tisti čas. Imela sem dokaj normalno otroštvo, čeprav sem kar precej časa preživela v bolnišnici, ker se je tumor zakompliciral. Kemoterapija mi je požgala črevo in tako sem ostala praktično brez črevesja.
Glutation je pomemben antioksidant
Glutation je eden najpomembnejših celičnih antioksidantov, ki se naravno pojavljajo v telesu. Deluje kot kritični regulator oksidativnega stresa in imunske funkcije ter regulator sinteze in popravljanja DNK.
Vzdrževanje optimalne ravni glutationa je pomembno za preprečevanje bolezni, povezanih z oksidativnim stresom, kot so bolezni srca in ožilja ter rak. Ker ima ključno vlogo pri zaščiti celic pred celičnimi poškodbami, ki jih povzroča oksidativni stres, ter pri razstrupljanju ksenobiotikov in presnove zdravil, je zmanjšana raven glutationa povezana s staranjem. Velik del fiziološkega upada pri staranju nastane zaradi oksidativnega stresa.
Od gostilniškega balinišča do svetovnih prvenstev
Kam nas pelje življenje
Ko se Ivan Breznik - Jani iz Škofje Loke pri 88 letih ozira nazaj, ima kaj videti. Za njim je sedemdeset let aktivnega dela v balinarskem športu, za kar je prejel več priznanj in nagrad, med drugim priznanje Balinarske zveze Slovenije, in to je bilo šele tretje takšno priznanje nasploh. Plaketa Olimpijskega komiteja Slovenije pa je šele druga plaketa, ki jo je kdaj dobil balinarski delavec.
Kaj mu pomenijo priznanja? »Ob vsakem priznanju, ki ga dobiš, vsaj nekaj časa igra duša. Dobiš neko potrditev in zahvalo za nazaj, ki ju morda v tistem času, ko bi to res potreboval, nisi bil deležen. Vendar nikdar ni prepozno,« je realen.
Zaradi alpinizma drug drugemu nisva samoumevna
NAŠ POGOVOR
Andrej in Marija Štremfelj sta med najbolj znanimi alpinisti pri nas in tudi v svetu. Andrej se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh Mount Everesta. Pozneje je osvojil še več osemtisočakov. Pred štirimi leti je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo. Tudi Marija je bila na več alpinističnih odpravah, na nekaterih sama, na štirih pa skupaj z možem. V Guinnessovo knjigo rekordov sta vpisana kot prvi par, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Oba sta bila zaposlena v šolstvu, Marija je poučevala biologijo na kranjski gimnaziji, Andrej pa športno vzgojo na lesarski šoli v Škofji Loki. Zdaj sta upokojena, a ostajata enako aktivna kot prej, le da so se, tako pravita, aktivnosti zamenjale. Ena od novih aktivnosti je pisanje – pred dvema letoma je izšla njuna skupna knjiga Objem na strehi sveta, letos pa Andrejeva Kristali sreče.
Vodi jih velika želja po plesu
Kultura
Folklorna skupina Šenčur nima še zelo dolgega staža, deluje namreč od leta 2009, ima pa bogat program, ki ga sestavlja kar 13 koreografij. Odločili so se za ohranjanje starejših gorenjskih plesov in običajev iz obdobja okoli leta 1800. V Šenčurju je namreč postavljen spomenik cesarici Mariji Tereziji in krompirju, zato so želeli dati poudarek tistemu času.
Moja sogovornika sta bila Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja, in Irena Kajzer, predsednica Folklornega društva Šenčur. Onadva in še en plesalec sta pred tem že plesala, nihče drug iz skupine pa ni imel tovrstnih izkušenj, le veliko željo po plesu. Tako so se v poznih letih, večinoma po upokojitvi, prvič srečali s plesnimi koraki in gibi.
Tu sva zato, da jim prinašava veselje
NAŠ POGOVOR
Valerija in Ivo Čarman iz Sv. Duha pri Škofji Loki sta letos za svoje dolgoletno prostovoljno delo z ranljivimi skupinami, predvsem otroki, prejela državno odlikovanje: medaljo za zasluge. Pogovor je torej nastal ob tej priložnosti, lahko pa bi tudi kdaj prej in ne bi bilo prav nič drugače. Na pogovor sta povabila Tomija Jakšo, fanta, ki mu je rak »pojedel« nogo pod kolenom, a se ni vdal. Vidita ga kot svojega naslednika v Inštitutu Zlata pentljica, ki sta ga ustanovila tudi z namenom, da bodo mladi lahko nadaljevali njuno delo, ko onadva ne bosta zmogla več. Tako smo pogovor začeli s Tomijem. Pogovor je tekel v prijetnih in odločnih energijah, prekinjale so ga salve smeha. Posebno takrat, ko so se sogovorniki spominjali dogodivščin s skupnih druženj in drobnih »lumparij«, ki so jih ušpičili »njihovi« otroci.
Lutke, ki čakajo na glas in roko, da jih oživita
Bili so zlati časi lutkarstva, vsaj če govorimo za Gorenjsko v osemdesetih letih, se spominja avtorica razstave Lutke dveh prijateljev Mita Muljavec Uršič, upokojena vzgojiteljica in lutkarica. Zbrala je lutke iz več kot dvajset lutkovnih predstav, ki jih je ustvaril Saša Kump in jih skupaj z njim, pozneje pa tudi samostojno uporabljal Cveto Sever in naslednje generacije kranjskih lutkarjev.
Raznolike in pisane ročne lutke, marionete, ploske lutke, javajke, čisto posebne na dolgem kovinskem »obešalniku«, in tudi takšne iz debelih lesenih kosov na vrvicah … Lahko rečemo, da je bila v več kot petdesetih letih na ogled zgodovina razvoja lutkarstva v Kranju. Razstava v Galeriji Ceneta Avguština je bila enkratna v dvojnem pomenu: zaradi čudovitih barvitih lutk, ki komaj čakajo, da bi jih kdo vzel v roke in bi z igralčevim glasom ponovno zaživele, in zaradi tega, ker se ne bo nikoli več ponovila.
Koliko planin sem prehodil ...
Franc Primožič iz Kamnika še vedno navdušeno smuča na Krvavcu, svojem priljubljenem smučišču. Avgusta bo dopolnil že 98 let, pa je v sezoni vsak dan na smučeh. Njegova energičnost, živahnost duha, bistrost in odličen spomin so presenetljivi in samo občudujemo ga lahko, ko se kot kakšen mladenič okretno giblje v pancerjih ali v njih teče po vznožju smučišča.
Smučanje pa ni edini njegov priljubljeni šport. Veliko let je podaril telovadnici, veliko let planinstvu, še vedno veliko tudi kolesari, saj vsak teden prevozi sto kilometrov. Toliko jih moram nabrati vsak teden, pravi. Nekaj kolesarskih poti napravi z upokojenskim društvom, nekaj s planinskim, preostale kilometre pa potem naredi še sam.
Zbiranje razglednic povezuje ljudi
PRILOGA
Andrej Eržen iz Besnice pri Kranju že več kot petdeset let zbira razglednice iz vseh časov in vseh krajev sveta. Kar 91.566 jih je v njegovi obsežni zbirki, ki jo hrani v posebni kletni sobici, toliko jih je namreč pred dvema letoma preštel nazadnje. Tam je tudi obsežna zbirka 2500 gramofonskih plošč, lepo urejenih po zvrsteh glasbe. Poleg hrani še medalje, ki si jih je kot aktiven kolesar nekoč prislužil sam, prav tako pa obsežno zbirko poštnih znamk, ki jo ureja skupaj z dvanajstletnim vnukom Matijem.