AKTUALNO

Za program Brainobrain ste verjetno že kdaj slišali. Do lanske jeseni je bil na voljo le otrokom, starim od štiri do 14 let, ki s pomočjo abaka razvijajo svoje mentalne sposobnosti in spodbujajo ustvarjalnost. Zdaj pa se oblikujejo tudi prve skupine za tretje življenjsko obdobje.

Ena takšnih je v Celju, kjer so se udeleženke, stare od 63 do 70 let, pogumno spoprijele z računanjem na abaku. A poglejmo najprej, kaj dobrega prinaša program Brainobrain generaciji v srebrnih letih.
Kot je povedala Tea Grbić, direktorica programa za Slovenijo, je Senior BOB, kot se skrajšano imenuje, namenjen ljudem od 60. leta starosti. »Po dvajsetih letih izvajanja programa za otroke smo se odločili, da tudi tej generaciji omogočimo krepitev mentalnih sposobnosti na poti vseživljenjskega učenja. Brainobrain spodbuja možgane, da ostajajo v dobri kondiciji, gibki in prožni. Z računanjem na abaku starejši krepijo svoj kratkoročni spomin in priklic. Poleg tega vadijo in izboljšujejo koncentracijo. Tako si krepijo samozavest, ker pa srečanja potekajo v majhnih skupinah, je to tudi priložnost za prijetno druženje.«

Aktualno

Otroško in prisilno delo, izkoriščanje delavk in delavcev, onesnaževanje okolja, ohlapne zdravstvene in varnostne zaščite ipd. so le nekateri primeri kršitev, s katerimi so povezana (tudi) podjetja s sedežem v Evropski uniji. Večina potrošnikov na to niti ne pomisli, medtem ko na trgovskih policah išče čim cenejše izdelke.

V zadnjih desetletjih so bila nekatera največja in najbolj znana podjetja v Evropski uniji vpletena v grozljive kršitve človekovih pravic in okoljsko škodo v državah tretjega sveta: Ferrero International (čokolada), Lego (igrače), Shell (nafta), Bayer Monsanto (pesticidi), Grupo Cobra (hidroelektrarne), Kik Textilien (oblačila), Simba Dickie (igrače) … Čeprav so za kršitve vedela, niso ukrepala proti delovanju svojih podružnic ali poslovnih partnerjev v globalnih vrednostnih verigah, nad katerimi imajo vpliv. Na tem mestu ne moremo opisati vseh grozodejstev, ki se dogajajo zato, da lahko potrošniki razvitega dela sveta kupujemo poceni izdelke (in da imajo multinacionalke nepredstavljive zaslužke). Vsak od teh izdelkov vsebuje to nevidno sestavino izkoriščanja. Poglejmo le eno od teh vrednostnih verig.

Vrt

Darjo Gruden sem spoznala na izjemno zanimivi delavnici, na kateri smo spoznavali in nabirali divje rastoče užitne rastline ter okušali jedi iz njih. Tako sem prvič jedla frtaljo z vršički divjega hmelja, polpete iz regačice, čemaža in kresničevja, solato iz lakote, kisle deteljice in bogve česa še, za posladek ocvrte zaprte ivanjščice in dežen, kavo iz želoda, za povrh pa še palačinke z divjo meto.

Darjo je od nekdaj prevevala želja biti čim bliže starim znanjem, predvsem temu, kako živeti z naravo, slediti njenim ciklom in kako prav uporabljati to, kar nam narava daje in je pri nas vsem na razpolago v obilju: divje rastline s svojimi zdravilnimi učinkovinami in hranilnimi snovmi. Močno jo je zaznamovalo življenje in skupno delo z danes pokojnim Dariem Cortessejem, pri nas pionirjem na področju uporabe divjih rastlin. Kot običajno reče: on mi je pomagal zaživeti, jaz pa sem mu pomagala dostojno umreti.

Valerijo in Iva Čarmana smo v naši reviji že predstavili v luči njunega prizadevanja za to, da bi otrokom z rakom pomagala na njihovi življenjski poti, polni težkih preizkušenj. In te otroke tokrat postavljamo v ospredje. Njihove zgodbe so v navdih vsem nam, saj jim je boj z boleznijo veliko vzel, a tudi nekaj dragocenega dal. Drugačen pogled na življenje. Učijo nas, kako živeti.

Tini Zore iz Hrastnika so pri letu in pol odkrili tumor na mali medenici. Kot pravi, se prvih zdravljenj ne spomni. »Spominjam pa se stvari od šestega, sedmega leta naprej. Do takrat sem prejela več kot 50 anestezij, in tudi te so mi izbrisale del spomina na tisti čas. Imela sem dokaj normalno otroštvo, čeprav sem kar precej časa preživela v bolnišnici, ker se je tumor zakompliciral. Kemoterapija mi je požgala črevo in tako sem ostala praktično brez črevesja.

Kam nas pelje življenje

Ko se Ivan Breznik - Jani iz Škofje Loke pri 88 letih ozira nazaj, ima kaj videti. Za njim je sedemdeset let aktivnega dela v balinarskem športu, za kar je prejel več priznanj in nagrad, med drugim priznanje Balinarske zveze Slovenije, in to je bilo šele tretje takšno priznanje nasploh. Plaketa Olimpijskega komiteja Slovenije pa je šele druga plaketa, ki jo je kdaj dobil balinarski delavec.

Kaj mu pomenijo priznanja? »Ob vsakem priznanju, ki ga dobiš, vsaj nekaj časa igra duša. Dobiš neko potrditev in zahvalo za nazaj, ki ju morda v tistem času, ko bi to res potreboval, nisi bil deležen. Vendar nikdar ni prepozno,« je realen.

NAŠ POGOVOR

Andrej in Marija Štremfelj sta med najbolj znanimi alpinisti pri nas in tudi v svetu. Andrej se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh Mount Everesta. Pozneje je osvojil še več osemtisočakov. Pred štirimi leti je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo. Tudi Marija je bila na več alpinističnih odpravah, na nekaterih sama, na štirih pa skupaj z možem. V Guinnessovo knjigo rekordov sta vpisana kot prvi par, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Oba sta bila zaposlena v šolstvu, Marija je poučevala biologijo na kranjski gimnaziji, Andrej pa športno vzgojo na lesarski šoli v Škofji Loki. Zdaj sta upokojena, a ostajata enako aktivna kot prej, le da so se, tako pravita, aktivnosti zamenjale. Ena od novih aktivnosti je pisanje – pred dvema letoma je izšla njuna skupna knjiga Objem na strehi sveta, letos pa Andrejeva Kristali sreče.

Kultura 

Folklorna skupina Šenčur nima še zelo dolgega staža, deluje namreč od leta 2009, ima pa bogat program, ki ga sestavlja kar 13 koreografij. Odločili so se za ohranjanje starejših gorenjskih plesov in običajev iz obdobja okoli leta 1800. V Šenčurju je namreč postavljen spomenik cesarici Mariji Tereziji in krompirju, zato so želeli dati poudarek tistemu času.

Moja sogovornika sta bila Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja, in Irena Kajzer, predsednica Folklornega društva Šenčur. Onadva in še en plesalec sta pred tem že plesala, nihče drug iz skupine pa ni imel tovrstnih izkušenj, le veliko željo po plesu. Tako so se v poznih letih, večinoma po upokojitvi, prvič srečali s plesnimi koraki in gibi.

NAŠ POGOVOR

Valerija in Ivo Čarman iz Sv. Duha pri Škofji Loki sta letos za svoje dolgoletno prostovoljno delo z ranljivimi skupinami, predvsem otroki, prejela državno odlikovanje: medaljo za zasluge. Pogovor je torej nastal ob tej priložnosti, lahko pa bi tudi kdaj prej in ne bi bilo prav nič drugače. Na pogovor sta povabila Tomija Jakšo, fanta, ki mu je rak »pojedel« nogo pod kolenom, a se ni vdal. Vidita ga kot svojega naslednika v Inštitutu Zlata pentljica, ki sta ga ustanovila tudi z namenom, da bodo mladi lahko nadaljevali njuno delo, ko onadva ne bosta zmogla več. Tako smo pogovor začeli s Tomijem. Pogovor je tekel v prijetnih in odločnih energijah, prekinjale so ga salve smeha. Posebno takrat, ko so se sogovorniki spominjali dogodivščin s skupnih druženj in drobnih »lumparij«, ki so jih ušpičili »njihovi« otroci.

Bili so zlati časi lutkarstva, vsaj če govorimo za Gorenjsko v osemdesetih letih, se spominja avtorica razstave Lutke dveh prijateljev Mita Muljavec Uršič, upokojena vzgojiteljica in lutkarica. Zbrala je lutke iz več kot dvajset lutkovnih predstav, ki jih je ustvaril Saša Kump in jih skupaj z njim, pozneje pa tudi samostojno uporabljal Cveto Sever in naslednje generacije kranjskih lutkarjev.

Raznolike in pisane ročne lutke, marionete, ploske lutke, javajke, čisto posebne na dolgem kovinskem »obešalniku«, in tudi takšne iz debelih lesenih kosov na vrvicah … Lahko rečemo, da je bila v več kot petdesetih letih na ogled zgodovina razvoja lutkarstva v Kranju. Razstava v Galeriji Ceneta Avguština je bila enkratna v dvojnem pomenu: zaradi čudovitih barvitih lutk, ki komaj čakajo, da bi jih kdo vzel v roke in bi z igralčevim glasom ponovno zaživele, in zaradi tega, ker se ne bo nikoli več ponovila.