-
Ni se prijetno zbuditi z zabuhlimi očmi, saj otekle zgornje in spodnje veke močno spremenijo videz obraza. Če se vam to zgodi le tu in tam, si lahko pomagate na naraven način, sicer pa obiščite zdravnika.
Zabuhle oči so običajno posledica pomanjkanja spanja ali močnega joka pa tudi fizičnega ali duševnega stresa. Pojavijo se tudi kot opozorilo, da smo zaužili preveč slane hrane, vnesli v telo preveč toksinov, aktivno ali pasivno kadili in nezmerno pili alkohol. Lahko imamo zabuhle oči tudi zaradi težav s sinusi, zaradi vnetja oči pri kontaktnih lečah ali zaradi alergene kozmetike. Za vse naštete vzroke je značilno, da so oči občasno zabuhle in da zabuhlost lahko omilimo sami. Če pa gre za pogosto težavo ali za hudo obliko zabuhlosti, je potrebno zdravljenje.
Človeška ribica – kdo bo tebe rešil?
Kranjska podzemna jama Tular, vhod vanjo je z dvorišča tovarne Iskratel, ima pestro zgodovino. O njej je pisal že Valvazor. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali kot zaklonišče pred letalskimi bombnimi napadi, ki jih k sreči Kranj ni doživel veliko. V sodobnem času pa je v njem javnosti malo znan, a zelo pomemben jamski laboratorij, ki ga je pred 60 leti uredil domačin, biolog Marko Aljančič.
V zadnjih letih laboratorij vodi njegov sin Gregor, prav tako jamski biolog in raziskovalec. Za začetek pove nekaj zanimivosti iz zgodovine jame. Njen prvi raziskovalec je bil Valvazor. Kot vemo, je bil eden od pionirjev krasoslovja, pa tudi jamarstva. V svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja okoli 70 jam, mnoge jame je tudi obiskal, nekatere celo izmeril. Jamo Tular je opisal kot jamo, kjer »obisk ni primeren v belih škornjih«, kar je pomenilo, da je v njej dosti blata. Seveda skoznjo teče potok.
Trošenje energije bi morali omejiti
Že dolgo časa govorimo o podnebnih spremembah in o tem, kako katastrofalno bodo morda vplivale na naš način življenja ter rastlinstvo in živalstvo sveta. Mag. Mojca Dolinar, vodja sektorja za analizo podnebja na Agenciji RS za okolje, se v zadnjih letih kot klimatologinja ukvarja predvsem z raziskovanjem teh sprememb in kaj prinašajo nam, ljudem, tudi na našem geografskem območju. V pogovoru oriše podnebne spremembe pri nas v zadnjih desetletjih, ki so nastopile kot posledica globalnega segrevanja ozračja, ter tiste, ki nas bodo iz istega vzroka doletele do konca stoletja – po najbolj optimističnem in najbolj pesimističnem scenariju. Sama kljub vsemu ostaja optimistka in poudarja, da smo ljudje marsikaj pripravljeni in zmožni spremeniti. Žal pogosto le takrat, ko nas nekaj hudo prizadene.
Kar delam, ni rutina, je izziv tudi zame
Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost.
Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih.
Hiša, v kateri najdejo zavetje stare igrače
Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je Dragica Markun iz Šenčurja pri Kranju zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot otrok. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, je pa začela zbirati stare igrače. Ne samo teh, še mnogo drugih predmetov, večinoma povezanih z otroki, je otela pozabi in jih razstavlja v svojem muzeju igrač, ki ga je poimenovala kar Hiša čez cesto.
Stara domačija, ki stoji ob cesti na Miljah pri Kranju, je skoraj do zadnjega kotička napolnjena s starimi igračami, gospodinjskimi in kmečkimi predmeti ter maketami. A ne gre preprosto za muzej, saj je Dragica, tudi ustanoviteljica in predsednica društva z istim imenom, že prav kmalu spoznala, da mora hiša živeti, zato vanjo privablja s številnimi dejavnostmi in petjem.
Z redno vadbo do dobrega počutja v starosti
Z redno telesno vadbo pridobivamo moč rok in nog in zvišujejo se naše aerobne sposobnosti. Vse to je ključno za ohranjanje gibljivosti in samostojnosti tudi v pozni starosti. Kakovost življenja je namreč odvisna tudi od tega, koliko si prizadevamo za ohranjanje in izboljševanje telesnih zmožnosti.
V poplavi ponudb najrazličnejših vadb se verjetno vsak vpraša, katera je tista, ki bo prava zanj. Dejstvo je, da nekdo pri petdesetih letih ne more vaditi enako, kakor je pri svojih dvajsetih. In pri sedemdesetih, osemdesetih letih so cilji vadbe drugačni kot pri petdesetih. Različna zdravstvena stanja prav tako zahtevajo različno vadbo.
-
PRILOGA
Socialna oskrba na domu je dobrodošla pomoč ljudem, ki imajo možnost živeti na svojem domu, a ne zmorejo sami poskrbeti za svoje življenjske potrebe, svojci pa niso »na dosegu«. Žal se dostopnost te pomoči razlikuje od občine do občine, ki jo subvencionirajo po svojih zmožnostih. Razliko doplača uporabnik oziroma njegovi svojci, če jih ima.
Mag. Zvonka Hočevar, direktorica kranjskega doma ostarelih, je povedala, da je socialna oskrba na domu namenjena ljudem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje na svojem domu, a se zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti.
Skrb za mišice in kosti je pomembnejša od hormonov!
Predmenopavza, menopavza in postmenopavza – po domače kar mena – pri večini žensk povzročajo neprijetne težave. Že v predmenopavznem obdobju (več let pred zadnjo menstruacijo) se lahko pojavijo spremembe v počutju in zdravju: od najbolj »zloglasnih« vročinskih oblivov do utrujenosti, nespečnosti, nervoze, mravljinčenja ter psihičnih motenj, ki mnoge ženske precej moti.
Kot je povedala ginekologinja Darja Gašperlin Dovnik, dr. med., iz Celja, se včasih predmenstrualni sindrom in začetne predmenopavzne težave prekrivajo. »V tem obdobju je ovulacij čedalje manj. Ko ni ovulacij, ni hormona progesterona in nekatere težave, kot so utrujenost in nepravilne krvavitve, lahko nastopijo že zaradi tega.« Kaj ženski pri tem lahko pomaga? »Pomagamo z vstavitvijo materničnega vložka, ki vsebuje hormon progesteron, ali pa s progesteronsko terapijo v drugem delu ciklusa.« Pri tej terapiji večinoma ni neželenih stranskih učinkov in jo, kot pove, ginekologi brez slabe vesti svetujejo. Ciklus se uredi, ženska lažje prenaša druge težave, kot so utrujenost, nespečnost, razdražljivost. Vročinskih navalov pa z dodajanjem progesterona ne odpravimo.
-
V Smledniku je maja že petnajstič potekala prireditev, ki jo organizira lokalno Društvo za ustno zgodovino skupaj s KUD in TD Smlednik. To je Flancanje – izmenjava zelenjavnih sadik med vaščani. Letos so jo v zadovoljstvo in ponos številnih vaščanov nadgradili še z otvoritvijo skupnostnega ali vaškega vrta. Vrt z več kot sto različnimi rastlinami so uredili na bregu pod cerkvijo sv. Urha.
Oba projekta izvirata iz tradicije v tem kraju. Flance, torej sadike, so si v Smledniku izmenjevali že od nekdaj, društvo je to tradicijo le obudilo in ji dalo posebno obliko. Pa tudi neke vrste skupnostni vrt je obstajal že v 20. stoletju. To so bili flančniki, gredice na prisojnem bregu Save, na katerih so vaščani vzgajali in si izmenjevali sadike. Žal jih pred 66 leti ob gradnji hidroelektrarne v Medvodah zalila Sava, ohranila se je le fotografija.
Kako živeti, da življenje ne bomo obžalovali
Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko smo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.
Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in budneje živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.
