Čudovite poletne noči
Ko so na jasnem poletnem nebu zažarele zvezde celo nad mesti, se je v Olgino srce priplazila nostalgija. Otožna je bila misel na čase, ko je življenje vrvelo okoli nje, ko je bila hiša polna hrupa in gibanja in vsakršnih sprememb, ko je utrujena hrepenela po večerih, v katerih sta, potem ko so bili otroci varno spravljeni v posteljah, sedla pred vrata in gledala zvezde.
»Nostalgija je žalovanje za dobrimi starimi časi, ki jih nikoli ni bilo,« je porogljivo rekla Darja. Tudi ona je na stara leta ostala sama, vendar ni nikoli tožila, bilo ji je všeč.
»Kaj bi pa rada? Prala moškemu in mu kuhala in ga prosila za dovoljenje, kam smeš in kam ne, ali prosjačila za obiske koncertov in kina? Zdaj vendar lahko delaš vse, kar ti pade na pamet. Te samostojnosti ne zamenjam za nič na svetu!«
Ja, tako Darjo so poznale, ona je bila zadovoljna sama s sabo. »Otroci so odrasli, sami naj poskrbijo za svoje otroke,« je Darja vedno rekla Maji, ki je tekala od sina do hčere in se ukvarjala z vnuki, kadar koli so jo potrebovali. »Narobe je, da se tako zelo trudite za ljubezen in pohvalo svojih otrok – zdaj je treba živeti zase, ne za otroke!«
Malo se je Olga strinjala z mislijo, da je zdaj končno čas za reči, ki so bile v mladosti nedosegljive. Ona in Ivan sta v mladosti govorila o tem, ko sta gledala druge: »Zdaj narediva dom, poskrbiva za otroke, ko bodo odrasli, pa bova mislila nase, živela ob morju in veliko veliko potovala!« Tako sta mirno poslušala potopise prijateljev – njun čas še ni prišel, imela sta pomembno delo …
Dom je zrasel, zrasli so tudi otroci – potem pa je prišla bolezen, z njo smrt, s smrtjo žalovanje … Otroci so odšli, se vračali in prinašali vnuke: kaj bi moglo biti lepšega v zapuščeni samotnosti vdove kot gledati nov rod, kako se rojeva in raste ... Lepo je biti babica, ljubezen malih in velikih otrok res lahko ogreje staro srce.
Včasih pa vendarle pridejo samotni večeri, ko občutka zapuščenosti ne morejo pregnati niti misel na otroke in vnuke niti dobra knjiga niti lepa glasba niti nič drugega. Posebno poletni večeri jo navdajajo z otožnostjo; občutek samotnosti in zapuščenosti se je to poletje povečeval kar do neznosnosti. Mladost je bila daleč in lepota tistih časov je v njej puščala samo še oddaljen spomin kot kakšna pravljica, ki jo je živela kakšna druga mlada punčka, ne tale že precej zgubana tujka, ki jo zdaj gleda iz ogledala. Tisti časi so pripadali tisti mladi ženski, tale otožna starka pa bi rada oblikovala sedanjost v kaj bolj veselega.
Vendar je vedela, da se mora samo spomniti že znanih resnic, pa bo lažje prenašala tudi letošnjo samotnost.
V prav takem razpoloženju je kot mlada vdova preživela čarobno lep poletni večer na ladji sredi Nila, raztrgati jo je hotelo hrepenenje po dvojini, ko je vso lepoto doživljala sama sama sama ...
Ja, spomin na tisti večer je vedno zdravilen: tudi nekatere poročene žene so samevale na palubi pod zvezdami z grenkimi izgovori: »Šel je spat, utrujen je bil!«, zakonca srednjih let pa sta si Nil gotovo zapomnila po trpkem okusu strastnega, glasnega, nepozabno žaljivega prepira pod zvezdami … Grdo je, da se tolaži s slabimi rečmi, ki jih doživljajo drugi, in si govori, da je pa že bolje biti sama. Vendar v hudih primerih tudi ta šepava tolažba pomaga.
Tudi to poletje bo minilo, tudi to hrepenenje bo izzvenelo – treba je samo vzeti vsak dan, kakršen pride, in ga napolniti s smislom in drobnimi radostmi. To zna, naučila se je in veselje vedno tudi res pride. Pomiritev in veselje s kančkom predanosti. Vendar ne trpke vdanosti v usodo, samo mirne modrosti in sposobnosti čakanja. Velike reči se morajo itak zgoditi same od sebe, in kot pravi modri učitelj: »Kar mi pripada, bom dobil.«
Tudi to poletje bo vzela vsak dan in naredila iz njega drobno umetnino z vsem in iz vsega, kar bo prinesel. To je modrost življenja in zanesljivo prinaša tudi radost in veselje. Vesele ljudi pa imajo ljudje radi in krog je zaključen ...
