V kaj smo zakoreninjeni?
STARANJE V SLOVENIJI
Nas, povojno (baby boom) generacijo, ki smo rojeni med leti od 1945 do 1965, je življenje lepo obdarilo: nismo doživeli lakote, epidemij in vojn, podaljšalo se nam je življenje. V mladosti smo šli po svoje (leto 1968) kot noben rod pred nami. Vrednote staršev smo zavrgli, ker se jih v novih življenjskih razmerah ni dalo živeti na tradicionalen način, predniki pa nam z vojnami v 20. stoletju niso bili za pristen zgled. Zdaj se srečujemo s starostjo; smo zgled zanamcem. Pa še kar ne vemo, v kaj smo zakoreninjeni. V narodno skupnost in slovensko kulturo, kakor je učila tradicija? V skupnost enakih ljudi, kakor je učil socializem? V lastno imetje, znanje in veljavo, kot vsiljuje kapitalistični trg? V razvajeno hlepenje po užitku, ki ga propagira reklama? Biti smiselno zakoreninjen, vedeti v kaj in čemú je pogoj za zadovoljno starost – za starostno zorenje. In je pogoj, da nas odrasli otroci in vnuki jemljejo resno.
Povojna (baby boom) generacija, ki se stara, je edina živa zveza med tradicionalno evropsko – in pri nas slovensko kulturo ter kulturo prihajajočih generacij. Nad 50 let stari ljudje so most med dosedanjim izročilom človeških izkušenj in spoznanj ter prihodnostjo naše kulture, ki jo bistveno določata informacijsko-komunikacijska tehnologija in poindustrijski način življenja. Naša kultura se je razvijala nekaj tisočletij. V tem času je omogočila dosedanji razvoj človeka kot osebe, družine in drugih skupin ter krajevnih, državnih, verskih in drugih skupnosti. Vsem današnjim in preteklim kulturam so skupne osnovne človeške in socialne vrednote: nedotakljivost življenja, spoštovanje sebe in vseh drugih ljudi, delo in razvoj, resnicoljubnost, poštenost v sožitju, sodelovanje z drugimi in sočutna solidarnost z njimi, duhovnost, upanje v smisel življenja in druge. Njihovo uresničevanje v vsakdanjem življenju pa poteka na različne načine z vzorci ali orodji, ki odgovarjajo času in razmeram.
Dvom v vrednote
V današnjih razmerah večina tradicionalnih načinov za uresničevanje osnovnih življenjskih in sožitnih vrednot ni učinkovita. Tudi to je vzrok, da jih je povojna generacija med odraščanjem revolucionarno zavrgla; simbol tega je bilo leto 1968. Novih, boljših načinov ni imela na voljo, tudi sama jih ni razvila. V skupnostih evropske kulture, za katero so značilni materialna blaginja, dolgo življenje in urejene socialne strukture, imamo veliko duševnih in socialnih bolezenskih znakov, ki so posledica notranje človeške praznote, ko tradicionalni načini za sožitje in usmerjanje osebnega življenja niso uporabni, ustreznih novih pa še ni »na trgu« oziroma je množica improvizacij, med katerimi se posameznik, družina in druge skupine ne znajdejo. Zato precejšen del ljudi dvomi tudi o samih vrednotah.
Odkar je najštevilnejša baby boom generacija sprejela v svojih srednjih letih odgovornost za razvoj, se vrača k osnovnim človeškim in sožitnim vrednotam; z negotovostjo išče njihovo praktično uresničevanje v sebi in sožitju. Pri tem je bila ves čas v precepu. Z ene strani smo se zalotili, da smo od svojih otrok in vseh drugih zahtevali uresničevanje vrednot, ki smo jih sami zavrgli – to so naši zdrsi v jarek nepristnega vzgojnega, političnega in gospodarskega moraliziranja po načelu, ki ga je izrekel pri nas Milčinski v Butalcih: Če sam ne znam, bom pa druge učil. Na drugi strani pa naša generacija nima zavor pred tem, da bi cinično negirala človeške in socialne vrednote, ki so ohranjale in razvile človeške kulture.
Starost postavlja pred to generacijo neizprosno zahtevo po pristnosti v doživljanju smisla življenja, smisla starosti, razlogov za solidarnost v medsebojni pomoči, humano oskrbo v onemoglosti, upanje v razvoj, duhovnost ... To je dovolj močna motivacija, da naša generacija v starostnem zorenju poišče smisel in pristno zakorenini svoje življenje v času prehoda iz tradicije v prihodnost. Dobre izkušnje v številnih skupinah za kakovostno staranje kažejo, da v njih mnogim ljudem uspe uresničiti temeljne vrednote naše kulture. Tako najdejo pot v kakovostno, zdravo in dostojanstveno staranje. Take ljudi vzamejo mlajši za svojega resnega življenjskega sogovornika.
Naša povojna generacija ima še živi stik s tisočletno tradicijo. Imamo svojo življenjsko izkušnjo, ko smo se trudili prav živeti v razmerah, ki so nam bile dane. V drugi polovici življenja smo deležni sodobne informacijske tehnologije, ko imamo lahko vsak trenutek na dlani vse znanje človeštva. Zdaj je za nas ugoden in obenem zadnji čas, da se sami orientiramo in zavestno zakoreninimo v tisto, kar je res vredno in smiselno v naši preteklosti in kar je zaupanja vredno v naši prihodnosti in prihodnosti zanamcev. Naša generacija je edina, ki lahko neboleče prenese potomcem domoljubje, to je sintezo smiselne zakoreninjenosti v to, kar je vredno, ter zaupanje v svobodo za ustvarjanje tega, kar je res vredno. To zdravo domoljubje od nas upravičeno pričakujejo odrasli otroci in vnuki, zato bomo o njem govorili naslednji mesec.
